Na Gorenjskem je bil samo enkrat

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: / petek, 28. oktober 2016 / 06:00  

Je bil cesar Franc Jožef v oseminšestdesetih letih svojega vladanja sploh kdaj na Gorenjskem? Bil, a samo enkrat, in še to samo za en dan: 16. julija 1883. Peljal se je po poti Ljubljana–Kamnik–Begunje–Bled; od tu je naslednjega dne odpotoval proti Trbižu …

V času Habsburžanov in cesarja Franca Jožefa Gorenjska še ni bila vladarska provinca. To je postala šele pod kraljem Aleksandrom, knezom Pavlom in maršalom Titom, ki so si na Bledu in na Brdu pri Kranju omislili svoje prestižne rezidence. V cesarskem času je bila Gorenjska le zgornji del vojvodine Kranjske (Oberkrain) in tako pravzaprav ni čudno, da jo je cesar obiskal samo enkrat. V njegovem času slovensko ozemlje ni bilo upravno enotno, razdeljeno je bilo na več kronskih dežel: Kranjsko, Štajersko, Koroško, Goriško, Trst in Istro. Cesar ga je največkrat prepotoval z vlakom na relaciji Dunaj–Maribor–Celje–Ljubljana–Trst. In kakšna so bila njegova potovanja?

Cesarski vlak

»Cesar Franc Jožef I. je na svojih potovanjih proti Italiji ali pa proti jugu večkrat potoval čez slovensko ozemlje. V drugi polovici 19. stoletja železnica postaja vse pomembnejše in predvsem modno prevozno sredstvo. Potovanja cesarja Franca Jožefa I., ki jih je bilo kar precej, so bila velikokrat še kombinacija starega in novega, kombinacija potovanja s kočijo in železnico, kar je bil zahteven zalogaj za organizatorje cesarjevih potovanj, večinoma načrtovanih z železnico. Cesar s spremstvom je potoval z dvornim vlakom. Povezavo starega in novega načina potovanja je cesar uporabljal tudi, kadar je potoval čez naše ozemlje. Za vožnje po avstrijskem delu monarhije je uporabljal vlak, ki je bil na razpolago na Dunaju, za potovanja po ogrskem delu države pa tistega, ki je bil na razpolago v Budimpešti. Na kratkih razdaljah je uporabljal salonski vagon, v katerem je bil tudi oddelek (compartiment) za generalnega adjutanta. Glede na namen potovanja – ali je bilo to potovanje po domačih deželah ali pa pot v tujino – so dodali še vagon ali dva za spremstvo in služabnike. Pred cesarjevim vagonom je bil vagon za vodje vlaka, sobarje, v cesarjevem vagonu pa je imel majhen kupe tudi lovec, ki je moral biti vedno ob cesarju. Ta lovec je moral biti vedno v bližini in reagirati na migljaj. Vojaška točnost je bila za cesarja značilna in temu so se morali prilagoditi tako spremstvo kot tudi gostje. Za velika potovanja ali posebne priložnosti pa so pripravili veliki avstrijski ali pa ogrski vlak, ki ga je sestavljalo osem do devet vagonov. V prvem je bilo vlakovno osebje. To je bil hkrati tudi službeni in prtljažni vagon. V drugem vagonu so potovali direktor dvornih železniških potovanj in sobarji. V tretjem pa je potoval cesar in v njem je tudi delal. Ta vagon je bil dovolj velik, da so se cesar in njegovi gostje lahko nemoteno gibali. V četrtem vagonu je bil salon in več oddelkov. Tu so bili nastanjeni višji dvorni mojster, dva generalna adjutanta in povabljenci. Temu je sledil jedilni vagon s primerno urejeno kuhinjo. V naslednjem vagonu je bilo ob velikih potovanjih spremstvo: vojna pisarna, ordonanci, gospodje iz kabineta. V zadnjem vagonu je bilo služabništvo. Vagoni so imeli električno razsvetljavo. Kjer so bila vojaška poveljstva ali pa vrhovi oblasti, je imel cesar navado izstopiti in jih nagovoriti, kar je imelo strogo službeni značaj. Drugače pa je bilo, če si je cesar nameraval ogledati kakšno znamenitost, mesto, razstavo, neki kraj. Tedaj so prebivalci takega kraja organizirali cesarju na čast vse mogoče slovesnosti.«

Jubilejni obisk

Gorenjsko je cesar obiskal med svojim najbolj prestižnim potovanjem po slovenskih deželah. »Ob 600-letnici vključitve Štajerske in Kranjske v Habsburško monarhijo je cesar obe deželi obiskal. Z Dunaja je s posebnim dvornim vlakom odpotoval 1. julija 1883. V njegovem spremstvu so bili ministrski predsednik grof Taaffe, general-adjutant baron Popp, najvišji nadzornik kuhinje grof Kinsky in drugi. Ob poti je dvorni vlak pozdravljalo navdušeno prebivalstvo …« Cesarska ekipa se je najprej celih deset dni zadrževala na Štajerskem, enajsti dan je pripela na Kranjsko. »Na Kranjskem je bil cesar od 11. julija, ko je pri Trbovljah prestopil deželno mejo med Štajersko in Kranjsko, do 17. julija, ko je pri Trbižu prestopil deželno mejo med Kranjsko in Koroško. V Ljubljani se je zadrževal v dneh od 11. julija do 16. julija. V nedeljo, 15. julija, se je odpravil na potovanje na Notranjsko: iz Ljubljane proti Logatcu, Idriji, Postojni in nazaj v Ljubljano. Naslednji dan je iz Ljubljane odpotoval na Gorenjsko po poti Ljubljana, Kamnik, Begunje, Bled. Z Bleda je 17. julija odpotoval proti Trbižu.«

Tu nas seveda najbolj zanima gorenjski dan cesarjevega obiska. »V ponedeljek, 16. julija, se je cesar odpravil na Gorenjsko. Zjutraj ob sedmih je odpotoval v Kamnik, ob poti ga je spremljala množica ljudi. V Mengšu sta ga nagovorila župan in župnik. V Kamniku pa je spet doživel veličasten sprejem. Po sprejemu si je ogledal zbrane veterane, gasilce, znane Prašnikarjeve toplice in tovarno smodnika. Iz Kamnika se je odpravil skozi Komendo in Cerklje proti Kranju, kamor je prišel ob četrt na dve. Cesar se je peljal v odprti kočiji, njegovo spremstvo pa ne. Ob vhodu v mesto ga je nagovoril mestni župan Šavnik. Po predstavitvi navzočih se je podal v cerkev, nato pa počasi na kolodvor. Nato se je njegova pot nadaljevala skozi Radovljico, Lesce v Begunje, kjer si je ogledal žensko kaznilnico. Na Bled, kjer se je že prejšnji dan začela zbirati množica ljudi, je prišel okrog petih popoldne v odprti kočiji, pokrit s kapo in zavit v plašč. Vreme se je v tem času izrazito poslabšalo, deževalo je, začel je pihati močan veter in zelo se je shladilo. Veter je napravil precej škode, podiral je slavoloke in trgal zastave. Ob devetih zvečer je bila veselica na Blejskem jezeru. V torek, 17. julija, je ob pol šestih zjutraj odpotoval z Bleda v Trbiž. Na poti tja se je ustavil še na Jesenicah; čeprav je deževalo, je cesar stopil z vlaka. Nagovoril ga je jeseniški župan in mu predstavil vse navzoče, ki so ga navdušeno pozdravili, tudi šolska mladina in rudarji. Na Jesenicah se je od vladarja poslovil deželni predsednik Andrej Winkler.« Cesarski vlak pa se je odpeljal po gornjesavski dolini naprej proti Trbižu.

Vir: Eva Holz, Potovanja cesarja Franca Jožefa na slovensko ozemlje. Ta članek je v jubilejni knjigi Franc Jožef (str. 89–113), ki izide sredi novembra pri Cankarjevi založbi. Založbi se zahvaljujem, da so mi omogočili pogledati v notranjost knjige že pred izidom.