Najprej … nato!

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 20. oktober 2016 / 15:10  

Da se ne prenaglimo in si ne naredimo škode, je pri našem ukrepanju smiselno imeti nekaj potrpljenja in samokontrole. V naglici naredimo hitre poteze, ki jih nato popravljamo včasih leta in leta. Zato je tako pomembno, da v sebi iščemo in najdemo najprej svoj notranji mir ter šele nato ukrepamo. Poglejmo nekaj konkretnih napotkov.

Najprej poslušaj, nato govori! Imamo dve ušesi in ena usta. Preden dajemo nasvete, se s pozornim poslušanjem prepričajmo, ali sogovornik sploh želi nasvete. Glede nasvetov je tudi tako – bolje je z njimi varčevati, kajti morda jih bomo sami potrebovali. Bolj, kot bomo drugega iskreno poslušali, bolj nas bo minilo, da bi mu prav veliko govorili. Saj je odrasel človek in potrebuje predvsem, da se bo on/ona ob nas lahko umiril in se nato sam odločil.

Najprej zasluži, nato troši! Tako preprosto pa tako hitro nas zanese v trenutno trošenje in kasnejše plačilo. Januarja vemo, kako je bilo decembra. Družba to sicer spodbuja, mi pa moramo z zdravo kmečko pametjo presoditi, kaj je bolje za nas in za naš mirni spanec.

Najprej premisli, nato piši! V hudi jezi napišemo pismo ali elektronsko sporočilo sodelavcu, sosedu, sorodniku. Nadrejenemu ga že ne upamo, ker bomo ostali brez službe. Tudi v drugih primerih si poderemo mostove, ki smo jih skupaj gradili dlje časa. Jaz cel teden po malem premišljujem, kaj bom pisal v nedeljo, in kljub temu mi kolumno vedno prebere še Mojca.

Najprej poskusi, vztrajaj in šele nato odnehaj! Če nas nekaj nagovori in v tem vidimo priložnost, vsaj poskusimo. Da si ne bomo vse življenje očitali, česa nismo poskusili. Včasih so to le malenkosti, iz katerih lahko nastanejo velike novosti. Sam niti nisem vedel, da znam pisati kolumno. Pa sem vendarle poskusil, ko sem bil naprošen.

Najprej zaživi, da boš lahko umrl! Ko si mlad, pogosto ne veš, kaj bi s sabo. Premetava te levo in desno, pristaneš v zakonu, službi, na kmetiji, pri hobijih in otrocih. V vseh teh in drugih položajih lahko živimo na polno, da bo za nami nekaj ostalo in da smo ob tem zadovoljni in srečni. Ko smo starejši, pogosto gledamo nazaj, kje smo živeli, delali, se veselili, ustvarjali, ljubili in se predajali na polno in kje z rezervo. Verjetno je starost bolj zadovoljna in polna, če imamo občutek, da smo dali vse od sebe na ključnih življenjskih področjih.

Včasih se življenje tako zgosti, da lahko le še zaupamo, da bo vse dobro. Zato najprej zaupaj in šele nato moli! Molitev brez trdnega zaupanja je le govoričenje. Nas sicer umiri, njena prava moč pa je v zaupanju, da nismo sami. Nas tudi poveže z drugimi ljudmi, še več pa je vredno spoznanje, da nam je ta pomoč vedno na voljo. In vse to lahko uredimo popolnoma sami.