Viden, a redko obiskan

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Arhiv člankov / sreda, 5. oktober 2016 / 11:03  

Bohinjski Migovec (1901 m) – Gora, ki dominira nad Konjskim sedlom, dobro vidna od daleč, a prepričana sem, da zelo redko obiskana. Zahtevno brezpotje.

Naša tokratna tura nas bo odpeljala z Vogla proti Komni oz. do Konjskega sedla, kjer bomo zapustili označeno pot in se povzpeli na Bohinjski Migovec, dobro vidno in mogočno goro, ki pa, prepričana sem, redko dobi kakšen obisk. Razlog je verjetno preprost: vzpon ni ravno povsem enostaven, po drugi strani pa v njeni okolici dominirajo višje, atraktivnejše in lažje dosegljive gore.

Ko se z gondolo pripeljemo do Rjave skale, se pred nami pokažeta dva grebena; levi, ki gre proti Rodici in Črni prsti, ter desni, ki vodi proti Bogatinu. Od Ski hotela krenemo proti Šiji. Vzpnemo se mimo planine Orlove glave. Ko pridemo do sedla Šija, se levo odcepi pot proti Rodici in Črni prsti, desno pa pot proti Voglu. Zavijemo desno in sledimo markacijam. Pot se spusti v najglobljo škrbino Spodnjih bohinjskih gora. Začnemo se strmo vzpenjati in v pomoč nam je tudi nekaj metrov jeklenice. Sledimo Slovenski planinski poti, označeni s številko 1, do velike skale, kjer je smerokaz Vogel. Pri smerokazu mi nadaljujemo v smeri sedla Globoko in Komne. Razgledna pot nas vodi pod vrhovoma Snežni vrh in Rušnati vrh. Kjer se odcepi markirana pot na sedlo Globoko, se pred nami pokaže Konjsko sedlo, 1782 m, severno od katerega je Bohinjski Migovec, 1901 m, naš tokratni cilj.

Edina možnost vzpona nanj je s Konjskega sedla. In niti ta vzpon ni enostaven. S Konjskega sedla se začnemo vzpenjati po strmem travnatem pobočju, proti skalam, ki jih vidimo nad seboj. Vzpon je resnično strm. Med skalami opazimo manjšo travnato in krušljivo grapo, skozi katero se povzpnemo nad skale. Ko se povzpnemo nad skale, se na drugi strani malce spustimo, potem pa nadaljujemo po travnatem hrbtu. Steza je sledljiva, je pa potrebno nekaj občutka in orientacije. Sledi še en strm vzpon, ko dosežemo neprehoden pas ruševja. Kaj pa sedaj? Predlagam, da z občutkom prečimo v desno. Previdno, kajti rušje je gosto, skale pa precej vertikalne. Ko se prebijemo skozi ruševje, previdno zavijemo rahlo levo in se povzpnemo do vrha. Če je zadnji, vršni del prezahteven, ne bo nič narobe, če bomo pred ruševjem obrnili. Gora bo počakala!

Previdno sestopimo nazaj na Konjsko sedlo. Šele pri sestopu bomo videli, kako strmo smo se vzpenjali. In ja! Gor je iti lažje kot dol, saj je strmo travnato pobočje zelo nevarno za zdrs. Ob tem opozorilo oz. nasvet. Svetujem, da za vzpon uporabimo čelado. Priznam, da je ob svojem vzponu nisem imela s seboj in sem se počutila zelo nelagodno, saj se gibljemo v zahtevnem brezpotnem svetu.

Ko dosežemo Konjsko sedlo, predlagam, da začnemo s sestopom po spodnji poti, ki vodi do planine Kal, potem pa se odcepi desno do planine Zadnji Vogel. Priznam, da mi tale sestopna pot ni bila nič kaj všeč, a kaj hočemo. Vedno se najdejo poti, ki nam niso ljube, a nas vodijo v nam tako neprecenljiv svet.

Z Zadnjega Vogla se povzpnemo nazaj do Rjave skale in se z gondolo odpeljemo v dolino.

Nadmorska višina: 1901 m
Višinska razlika: skupaj 700 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 4 / 5