Grožnja demokraciji, zdravju in okolju

Besedilo:
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. september 2016 / 11:24  

To jesen sta osrednji politični temi v Evropi prostotrgovinska sporazuma TTIP (z ZDA) in CETA (s Kanado). Čeprav se na prvi pogled to morda zdi zapleteno, birokratsko in nepomembno, gre za spremembe, ki bodo na vse nas, našo varnost in zdravje zelo vplivale. Med drugim tudi na to, kakšno hrano bomo kupovali v trgovinah.

Poglejmo si na kratko, kaj ti sporazumi prinašajo. Prva stvar, ki ob pregledu postane jasna, je, da v bistvu ne gre za trgovinske sporazume. Trgovinske ovire med EU, ZDA in Kanado so že zdaj minimalne. Sporazumi namesto tega težijo k odpravljanju »administrativnih ovir«, ki pa so v večini primerov kar regulacije, ki zadevajo zaščito okolja, zaposlenih, potrošnikov. To morda najbolje ponazarja primer s kloriranim piščančjim mesom. To je v Evropi že dobrih dvajset let prepovedano, saj dokazano povzroča raka. S stališča ameriške perutninske industrije, ki to metodo konzerviranja še vedno uporablja, pa gre za »administrativno oviro« pri širjenju njihovih izdelkov na evropske trge.

Ta primer kaže logiko teh sporazumov: pogajanja niso nič drugega kot barantanje med interesi velikega evropskega in ameriškega kapitala. Videti pa so nekako takole: ameriška živilska industrija bi rada sprostila trg z GSO-ji v Evropi, evropske velike banke pa bi v zameno odpravile nekaj regulacij ameriških finančnih trgov, ki so bile uvedene po krizi.

Zagovorniki pravijo, da bo taka »sprostitev« spodbudila gospodarsko rast in pripomogla k ustvarjanju delovnih mest. A študije, ki so bile narejene doslej, kažejo, da bodo gospodarski učinki zanemarljivi, za nekatere države (tudi za Slovenijo) pa celo negativni. Razlog za to je preprost: trgi na obeh straneh Atlantika so bolj ali manj zasičeni, zaradi česar lahko ena stran pridobi samo toliko, kolikor druga izgubi. Če Evropa malo bolj odpre vrata ameriški perutnini, se bo zmanjšal tržni delež domačih proizvajalcev. Če ZDA omogočijo pohod evropskim bankam, se bo znižal delež ameriškim. Gre torej za igro z ničelno vsoto, ki pa bo za sabo potegnila celo vrsto zmanjševanj standardov.

Druga grožnja za uveljavljene standarde v Evropi je vztrajanje ameriške strani pri zamenjavi t. i. previdnostnega načela, ki zdaj velja v Evropski uniji. To dovoljuje le proizvode, ki dokazano ne škodujejo ljudem in okolju. V ZDA je to drugače, tam je veljavno »načelo tveganja«, kar pomeni, da gre na tržišče lahko vsak proizvod, odstrani pa se ga šele, ko je že dokazano škodoval ljudem in okolju.

Krona teh sporazumov, ki bo velikemu kapitalu omogočila dominacijo nad nacionalnimi državami pa je t. i. mehanizem ISDS. Gre za ustanovitev arbitražnega sodišča, na katerem bi tuji investitorji, multinacionalne korporacije, lahko tožile države za izgubo dobička. Tožbe – v svetu obstajajo že zdaj – se sprožijo v primeru, ko država sprejme predpise oz. zakone, ki zmanjšajo dobiček tujim investitorjem. Recimo: če država zaostri tobačno zakonodajo, jo lahko proizvajalci cigaret tožijo zaradi izgube. Tak primer v svetu že imamo: tožbo podjetja Philip Morris proti Avstraliji.

Vse to slehernega med nami zadeva v vsakdanjem življenju. Ne gre za abstraktne stvari, ampak za grožnjo demokraciji, zdravju in okolju. V prihodnjih mesecih boste lahko zasledili akcije proti tem sporazumom; pridružite se jim. Za našo prihodnost gre.