Sonce pride za dežjem

Nevidne stvari, ki krojijo usodo, 2. del

»Lovrenc mi je odkrito povedal, da je za ženske za vse življenje odpisan, da ne bo mogel imeti nobene tako rad, kot je imel pokojno ženo. Rekla sem mu, da se mi zdi, da je v zakonu pomembnejše medsebojno spoštovanje, prijateljstvo kot pa slepa ljubezen. Nič mi ni odgovoril. Le čez kakšnega pol leta me je na pol poti do Cola vprašal, ali bi se poročila z njim …«

Mira in Lovrenc sta kljub njegovi obljubi več let živela na koruzi. To je bilo za tiste stare čase v prejšnjem stoletju precej nenavadno. Govoričenja, ki so jih nekateri širili, na srečo Miri niso prišla do živega. Skrbela je za Minko, kot bi bila njena hči.

»Morilo me je edino to, ker dolgo nisem mogla zanositi. Bilo je, kot bi bila zakleta. Tam okoli četrtega meseca so se začeli popadki – in splavila sem. Ginekologinja me je bodrila, naj verjamem v čudež. Lažje je bilo reči kot storiti. Mogoče sem bila tudi malo vraževerna. Po eni strani me je glodalo, kaj pa, če mi kakšne negativne 'signale' pošilja iz onstranstva Rosanda, po drugi strani pa mi ni dal spati dogodek, ki se je med vojno zgodil v naši širši družini. Ko je stric izvedel, da je oče nezakonskega otroka, ki ga je imela hči, eden od sinov njegovega sovražnika, ideološkega in tudi sicer, je hčerko sredi mrzle noči z otrokom v naročju napodil od hiše. Takrat se je tako prehladila, da je kasneje umrla za pljučnico. Pred smrtjo je preklela očeta in brata, ker ji niso pomagali. Brata, ki sta se kasneje poročila, v zakonu nista mogla imeti otrok, moja mama, njuna sestrična, je bila 'zaznamovana' z menoj in mojo telesno hibo. Veste, ni mi bilo lahko. Po drugi strani se mi je zdelo, da je zveza z Lovrencem postajala iz leta v leto bolj formalna. No, saj sva spala skupaj, ne rečem, a bilo je tako brezosebno in sterilno, da je kar bolelo. Če sem želela od njega kaj več, recimo kakšen topel objem čez dan, se je odmaknil, ali pa rekel, da smrdi, ker se še ni umil. Da zato ne more. Imela sem ga iskreno rada in me je njegov hlad zelo bolel. In to kljub temu da me je že na začetku opozoril, da ne bo nikoli mogel ljubiti druge ženske. Da mu je bila Rosanda prva, zadnja in edina,« se tistega obdobja – z nemalo grenkobe – spominja Mira.

Po drugi strani je bila ona tista, ki je skrbela za grob svoje predhodnice. Vincenc ga je obiskal le ob vseh svetih, drugače pa nikoli. Tudi ko je bila doma Minka, jo je ona peljala na pokopališče. Ona je bila tista, ki ji je o mami pripovedovala zgodbe – seveda olepšane. Oče nikoli.

»Minka je zelo lepo napredovala. Učitelji so jo imeli radi, fizioterapevti, ki so pripomogli k njeni okretnosti, pa tudi. Tako se je pridružila tudi šoli smučanja. Ne morem povedati, kako je bila ponosna, ko je prvič odšla na tekmovanje v Italijo. Tam je osvojila svoje prve tri medalje. Kar pokala je od ponosa! Mislila sem, da bo s športnimi uspehi nadaljevala, a je potem odkrila kitaro in se zaljubila vanjo. Smuča še danes in tisti, ki jo poznamo že vse življenje, komaj verjamemo, kaj vse je morala pretrpeti, da se je sploh postavila na noge! Uspešno se je tudi vključila v srednjo šolo, na fakulteto. Ob vsem, kar je v življenju dosegla, sem ji stala ob strani in bila ponosna nanjo!«

Potem pa se je tudi Miri nasmehnila sreča. Najprej sploh ni vedela, da je noseča, ker je zjutraj niso prebujale slabosti. Le prsi so se ji malodane čez noč čudežno povečale, pa je mislila, da se je to zgodilo zaradi kilogramov, ki so se ji nabrali. H ginekologinji je šla pozno, prepričana, da se ji dogaja zgodnja mena.

»Ne morem vam povedati, kako srečna sem bila, ko mi je s solzami v očeh povedala, da sem noseča in da je vse tako, kot mora biti. Kar plesala sem po njeni ordinaciji, niti malo krajša noga me ni preveč ovirala! Veselo novico sem najprej sporočila Minki! Bila je presrečna. Vedela je, koliko sem že pretrpela, zato mi je iskreno in od srca privoščila srečo. A name vseeno ne smeš pozabiti, mi je požugala s prstom. Objela sem jo in stisnila k sebi. Takšne hčerke, kot je bila ona, si vsaka mama želi! Moje veselje se je dotaknilo tudi Lovrenca. Smeha, ki sem ga delila vsem okoli sebe, ni mogel zgrešiti. Sprva sploh ni mogel verjeti, da se je nama posrečilo. A bil je že šesti mesec, počutila sem se več kot dobro, kaj sem želela več?! Nikoli ne bom pozabila: zvečer sva šla spat, jaz sem spala v drugi sobi, ker sem ponoči vstajala in hodila na stranišče, njega pa je to motilo. Pa me prime okoli pasu in mi reče, da želi, da sem tisto noč ob njem. Bila sem silno presenečena, v več kot desetih letih, kar sva bila skupaj, česa podobnega od njega še nisem doživela. Bil je tudi obrit in urejen, lepo je dišal, tudi to je bilo nenavadno, saj sem ga morala pogosto naganjati, da je šel pod tuš. Položil je dlan na moj trebuh, rekel pa ni nič. Samo jokati se je začel kot majhen otrok. Vso noč se me je oklepal kot majhen otrok in mislim, da se je takrat Rosanda za zmeraj umaknila iz najine postelje. No, ne čisto za zmeraj: še se je kdaj zgodilo, da je bila 'prisotna', a takšne moči, kot jo je imela prej, ni imela več. Kljub vsemu, kar se mi je kasneje ob Lovrencu lepega dogajalo, mislim, da so vdovci zadnji, s katerim se ženska lahko poroči (smeh). Rodila sem hčerko, Agato, porod sploh ni bil težak, trajal je komaj dobre tri ure. Bila je zlat otrok in Lovrenc jo je ves čas zelo razvajal. A ni šlo vse gladko in kot po maslu: v Lipi, kjer je bil Lovrenc zaposlen, je začelo škripati. Agata je imela zelo pogoste astmatične napade, ni nam kazalo drugega, kot da se spet preselimo. Brezposelnost je strup za vsako družino. Da bi bila nesreča še večja, ga je eden od bivših sodelavcev navdušil za prodajanje čistil Diamond. Oba sta se nadejala hitrega in zelo velikega zaslužka. Redno sta hodila na skupne sestanke, kjer so jim vodje nenehno prali glave. Če kdaj, sem takrat mislila, da se mi bo zmešalo od hudega. Bila sta polna energije, bila zraven, ko se je novačilo kupce za neko božjastno drago posodo. Jokala sem, ko se je – kot bi bil brez srca – doma hvalil, koga vse je pripravil do tega, da so to posodo kupili. Vmes so bile tudi starejše gospe, ki so komaj imele za preživetje. Lovrenc se je obnašal, kot bi bil brez duše, saj so ga na seansah do te mere 'pretenstali', da je menil, da se da iztisniti vodo tudi iz kamna, samo znati je treba. Doma smo se, če smo se, pogovarjali le o denarju. Pa o tem, kaj bomo kupili z njim, ko ga bomo imeli na kupe. Odločila sem se, da tako ne gre več naprej. Ponudila se mi je priložnost, da sem lahko zamenjala službo. Pospravila sem najnujnejše in se preselila na obalo. Na selitev je privolila tudi Minka, saj je bilo zanjo lažje: v Ljubljani se je usedla na vlak in v Kopru je bila v dobrih dveh urah. Žal se v novi službi nisem počutila tako dobro kot v stari. Odnosi v kolektivu so bili napeti in skrhani in po mesecu dni mi je postalo jasno, zakaj gre toliko zaposlenih raje na zavod za zaposlovanje, kot pa da bi prenašali maltretiranja. Lovrenc se skoraj osem mesecev ni zmenil za nas. Potem pa je enkrat prišel na obisk, smrdel je po pijači in kot da se že dolgo ne bi umil. Prav zasmilil se mi je, ko je pripovedoval, kako so se mu sanje o bogastvu sesule kot grad iz kock. Živel je na moj račun in se sam sebi smilil. Potem ga je eden od sodelavcev iz Lipe zvabil sem, na Gorenjsko. Dobil je redno službo in čez kakšno leto sva mu sledili tudi z Agato. Zaradi vseh stresov, ki sem jih prestala, sem zelo hudo zbolela. Diagnoza je bila smrtna. Redki ozdravijo, mi je dejal zdravnik. A mi je uspelo. Še zmeraj sem živa in še zmeraj sem prepričana, da za vsakim dežjem posije sonce,« reče ob koncu Mira, ko si na stopnicah seževa v roko in si zaželiva na svidenje.

(Konec)

Oddajte svoj komentar

Kranj 14°

pretežno oblačno
vlažnost: 97 %
veter: S, hitrost: 11 km/h

12/19

sreda

9/22

četrtek

8/22

petek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

IZLETI / Kranj, 22. maj 2024

Planinarjenje po Bosni in Hercegovini

IZLETI / Kranj, 23. maj 2024

Na ogled zeliščnih vrtov

PRIREDITVE / Kranj, 23. maj 2024

Kava s kulturo: Vesele misli, prostovoljno srce

PRIREDITVE / Slovenski Javornik, 23. maj 2024

Re_bild(ung), razstava akademske slikarke

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 23. maj 2024

Umovadba, zvišan krvni sladkor

IZLETI / Naklo, 23. maj 2024

S kolesom do Dovžanove soteske

IZLETI / Kranj, 23. maj 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

RAZSTAVE / Stražišče, 24. maj 2024

Razstava klekljanih in kvačkanih izdelkov

 

 
 

 

 
 
 

Počutje v podjetju je ključno / 07:40, 20. maj

Imam vprašanje. V GG redno objavljate članke in zgodbe o družinskih podjetjih ( lani prevoznik Bizjak z družino, pa Habjan z družino, pa še ...

Tudi družinski zdravniki v Sloveniji imamo dovolj / 16:03, 15. maj

Rozalija, besede ste mi vzela iz ust. Resnično, ko prideš v ZD misliš, da si prišel v mesto duhov. Enga jamranja z vseh strani. Odprite svoj...

Odkrili spominsko ploščo / 14:14, 15. maj

Pohvala za tako dejanje, ki je zgled za javen spomin na znane in neznane žrtve komunizma. V četrtek, 16. maja, na predvečer lani ukinjenega ...

Na Koroški Beli zagrozili s protestom / 13:26, 14. maj

Samo da ni Janša, pa čeprav ostanemo brez ceste.

Na Koroški Beli zagrozili s protestom / 09:34, 14. maj

Trenutno stanje je čisto v redu. Alenka ima prav, da je ustavila projekt. Janša je samo metal denar v nepomembne projekte.

Na Koroški Beli zagrozili s protestom / 09:20, 14. maj

Sami si ste krivi, da obvoznice ni. Kar ste izvolili, to imate!

Ne delajo skrajnosti, ampak »normalo« / 14:22, 13. maj

Kategorija: Nasveti. A ne bi bilo bolj pravilno kategorizirano med reklame