Prihodnost Sorice je v turizmu

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / petek, 26. avgust 2016 / 11:14  

O tem je prepričan Franc Golija iz Selc, ki že vrsto let veliko truda in sredstev vlaga v turistične in kulturne objekte v Sorici in smučišče na Soriški planini, vodi pa tudi uspešno podjetje Almetal. Za življenjsko delo na gospodarskem in družbenem področju je letos prejel naziv častnega občana Železnikov.

Podjetnik Franc Golija iz Selc, od letos častni občan Železnikov, že vrsto let veliko kaže veliko naklonjenost do krajev, v katerih je odraščal. Pranečak Ivana Groharja se je rodil v Heblarjih nad Sorico, kjer je zgledno obnovil 160 let staro Groharjevo domačijo, na kateri je odraščal tudi veliki impresionist. V zadnjih dvajsetih letih je veliko truda in sredstev vložil tudi v turistične in kulturne objekte v Sorici in na Soriški planini, kjer je leta 1998 prevzel smučišče. Kot poudarja, pa to ne bi bilo možno brez velike podpore družine in uspešnosti njegovega podjetja Alpmetal. »Prav vsak zaposleni je doprinesel k uresničitvi projektov, izpostaviti moram tudi ženo Marjetico, ki je znala dobro usklajevati finančne obremenitve. Sedaj, ko je dohodka več, je lažje, pred leti pa ni bilo lahko uresničevati projektov, saj so bili povezani s precejšnjimi stroški,« je pojasnil.

»Smučišče sem prevzel, ker je propadalo. Tudi Sorica je propadala, je demografsko ogrožena, zato sem kot domačin skušal pomagati, da mladi iz vasi ne bodo uhajali v dolino, tako kot se je to zgodilo v drugih podgorskih vaseh z izjemo Spodnjih Danj. Vasi so prazne, počasi se bodo žal zarasle,« je zaskrbljen Golija. Sorico, ki se ob naravnih danostih ponaša tudi s kulturno zapuščino, in Soriško planino obravnava kot enotno turistično destinacijo. Ena brez druge ne moreta, je prepričan podjetnik iz Selc, ki se je pred leti v dogovoru s Krajevno skupnostjo Sorica lotil tudi prenove zadružnega doma v Gostišče Macesen, v katerem so z javno-zasebnim partnerstvom uredili kulturno dvorano, gostinski lokal in sobe z 49 ležišči. »Projekt je bil tvegan, nihče ni mogel z gotovostjo reči, ali bo uspel, ker je bil povezan z velikimi investicijami in tudi z razumevanjem ljudi. Mislim, da je to za Sorico velik uspeh in da smo s tem oživili vas,« je ponosen Golija. Tudi na Soriški planini še načrtuje vlaganja, letos v posodobitev zasneževanja. »Soriška planina še ni 'shodila', to je zelo težek projekt, žičničarji imajo danes veliko problemov, vreme je zelo nepredvidljivo, a menim, da bo v nekaj letih začela izkazovati dohodek,« je optimističen Golija, ki je ta mesec za direktorico Turističnega centra Soriška planina imenoval najmlajšo od treh hčera, 30-letno Polono Golija. Najstarejša hči Klementina Golija je znana slikarka, druga hči Martina pa uspešno vodi prodajo v Alpmetalu.

Livarsko podjetje z več kot 80 zaposlenimi kar 99 odstotkov prometa ustvari na tujem, predvsem v avtomobilski industriji. Pri uveljavitvi na tujih trgih, največ prodajo na nemškem, so Goliji zelo koristile tudi izkušnje izpred 50 let, ko je kot mlad gozdarski inženir štiri leta delal v komerciali lesnopredelovalnega podjetja v Nemčiji. Domotožje ga je pripeljalo domov, nato je leta 1969 v Kranju ustanovil obrtno delavnico, kjer je imel pet zaposlenih. Po treh letih v politiki, bil je tudi med podpisniki sporazuma o skupnem nastopanju pri plebiscitu o samostojnosti Slovenije, se je leta 1991 vrnil v gospodarstvo. V Selcih je kupil staro Alplesovo žago in na njenem mestu postavil temelje podjetja Alpmetal. »Ker sem bil pred tem predsednik Liberalne stranke, sem doma izgubil vse posle. Tako sem jih bil primoran poiskati v tujini, k sreči nam je uspelo,« je danes zadovoljen Golija.

Bil je tudi soustanovitelj in član upravnega odbora Slovenske hranilnice in posojilnice, ki so jo leta 2002 poslali v stečaj. »Hranilnica je bila kljub pozitivnemu poslovanju državi nenehno trn v peti. V njej je politika namreč vedno videla Golijo in Grosa, nekdanja državna poslanca Liberalne stranke, in naju imela za najhujša sovražnika. Problem je nastal, ker smo takrat imeli vse kredite zavarovane z nepremičninami, veliko kreditojemalcev pa ni plačevalo svojih obveznosti. Ko smo terjatve do neplačnikov že pripeljali do izvršb, pa nas je država pohodila, saj kranjsko sodišče nobene izvršbe ni dopustilo. Zato smo bili potem brez denarja, nakar si je država izmislila še zahtevo, da se mora hranilnica dokapitalizirati za dva milijona tedanjih nemških mark, v kar pa nismo šli iz bojazni po preživetju. In ko smo videli, da ni izhoda, smo se nazadnje odločili za stečaj,« se spominja Golija. Prepričan je, da bi bili poplačani vsi upniki hranilnice in še bi ostalo okoli tri milijone mark, če bi stečajni postopek pravilno in pošteno vodili. »Zaradi hranilnice nimam nobene slabe vesti, nihče od nas ni dobil plačane niti ene dnevnice, niti ene ure na seji upravnega odbora. Vse smo delali brezplačno in nihče se ni okoristil,« je še poudaril.