Osamosvojitvena enotnost za današnje čase

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Slovenija / petek, 24. junij 2016 / 10:18  

V teh dneh se spominjamo dogodkov pred petindvajsetimi leti, ko se je po razglasitvi samostojnosti začela vojna za Slovenijo. Žal nas tudi veličastnost in pomembnost zgodovinskih dogodkov ne odvrača od razprav o tem, kdo je v vojni nosil večje breme – teritorialna obramba ali policija, kdo od slovenskih politikov je bil pomembnejši za osamosvojitev, kdo je takrat deloval zakonito in kdo bi moral za takratna dejanja zdaj odgovarjati pred sodišči ... To me ne preseneča – še druge svetovne vojne, ki je s svojim koncem odmaknjena že več kot enainsedemdeset let, nismo povsem razčistili in »končali« s spravnim dejanjem, le kako bi vojno, ki se je začela in končala pred petindvajsetimi leti.

Če bi slovensko osamosvojitveno vojno merili le po trajanju, bi morda kdo le zamahnil z roko – češ preveč govorjenja za to, preveč proslavljanja. Vojna je bila resda kratka, a ko se je začela, ni nihče vedel, koliko časa bo trajala in kako bo na odločen in pogumen slovenski odpor reagiral jugoslovanski politični vojaški vrh. Vsem, ki smo sodelovali v vojni, je vojna vendarle dala misliti. Ko je na tedanjem kranjskem sejmišču v Savskem logu, kjer smo varovali zajete zvezne policiste in carinike, sredi noči odjeknil strel, smo planili pokonci in se »v strelicah« pomikali od drevesa do drevesa. To niso bile več orožne vaje, na katerih smo se malo urili in malo veseljačili ter pokali s šolskimi naboji, takrat je šlo zares – s pravimi naboji in s pravim sovražnikom na drugi strani.

Desetdnevna vojna je bila dovolj za strah, a tudi v opozorilo, da mir ni nekaj vnaprej danega in da si je zanj treba vedno prizadevati, tudi v današnjem času, ko svet pretresajo poleg vojn tudi teroristična dejanja. Lepo nam je ob vseh tegobah, ki jih občutimo, živeti v miru, v svobodni državi in se brez strahu sprehajati po Ljubljani, Kranju ... Upam, da bo tako še dolgo, zmeraj!

Ko so v osamosvojitveni vojni narod in njegovi voditelji ne glede na politično prepričanje in strankarsko pripadnost nastopili enotno in z jasnim ciljem, je bila to odlika, ki jo v družbi, še zlasti v politiki, danes močno pogrešamo, še pri proslavljanju dogodkov izpred petindvajsetih let smo močno razdvojeni. Morda bi ob 25. obletnici osamosvojitve lahko spet nastopili enotno in z jasnim ciljem, tokrat za boljše upravljanje države, za lepše perspektive mladih in brezposelnih, za delavce in upokojence, ki se s svojimi prejemki težko preživljajo ...