S kolesom po Beli krajini

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: / petek, 10. junij 2016 / 11:15  

V Beli krajini prijatelja imam, ki navadno ne goni nikdar sam.

Tako bi lahko kolesarji, ki smo se udeležili zadnjega Glasovega kolesarskega izleta, prilagodili znano Slakovo pesem Metliška črnina. To pesem smo namreč ob večerih tudi večkrat zapeli. Kolesarjenje po deželi belih brez, prijaznih ljudi in mirne reke Kolpe je pravi užitek, če ne bi bilo klancev, ki so nam nekoliko zagrenili užitke. Vsem razen Štefki seveda, ki ji je v klance pomagal elektromotorček, pritrjen na kolo. Električna kolesa so res ena boljših rešitev kolesarske industrije, saj omogočajo kolesarske užitke tudi slabše fizično pripravljenim.

Svojo avanturo smo začeli v vasi Krupa, kjer je izvir istoimenske, sicer kratke in v preteklosti precej onesnažene reke. V Metliki smo si ogledali grad in grb mesta na občinski stavbi. Nato smo se spustili do vasi Rosalnice, kjer je staro romarsko središče Tri fare. V senci pod kostanji je bil pravi čas za kolesarsko malico in hladno pijačo. Pot nas je nato vodila mimo pravih belokranjskih steljnikov (belih brez, pod katerimi raste praprot) proti vasi Drašiči, ker imajo še danes skupno zidanico, v kateri vaščani shranjujejo vino. Vrnili smo se v Metliko in se ob Kolpi podali do cilja prvega dne, trga Vinica. Vmes smo se nekajkrat ustavili. Pogosto je bil razlog 'gumidefekt' ali utrujenost. V vasi Otok pa smo si ogledali tudi letalo znamke DC-3 Dakota, ki je edini tovrstni primerek v Sloveniji. Sicer so podobna letala uporabljali zavezniki med drugo svetovno vojno. V Vinici smo se nastanili v Kampu Kolpa, ki ima prijetne kolesarske hišice.

Drugi dan smo si že pred zajtrkom ogledali Vinico, ki je med drugim rojstni kraj pesnika Otona Župančiča in morjeplovca Jureta Šterka. Ta dan smo imeli v načrtu kolesarjenje skozi vasi Bojanci in Tribuče do Črnomlja in nato v oster klanec do Starega trga. Tam so nam člani skupnosti Tav razložili, kakšno je bivanje v tej skupnosti, ki skrbi za odvisnike vseh vrst. Lokalni organizator dogajanja in čolnarjenja Tine Lindič pa nam je razkazal obnovljeno cerkev svetega Antona Padovanskega, v kateri je zanimiva slika Narodne pomiritve slikarja Maksima Sedeja mlajšega. Na sliki je avtor med drugim upodobil tudi Hitlerja in Tita. Skupaj smo poiskali tudi razgledno točko z Radenske stene. Sledila je še veslaška avantura po Kolpi z napihljivimi čolni in supi. Vse to nam je pokazal in omogočil prijazni Tine, sicer lastnik podjetja, ki se v Radencih ukvarja z izposojo čolnov. Predlagal nam je tudi, da se s kolesi podamo po kolpski pešpoti, čez drn in strn do Damlja. Idejo smo z veseljem sprejeli, saj ob poti ni bilo nobenega klanca. Ta dan smo se ustavili še v vasi Vukovci, kjer so nam na domačiji pri Gunarovih postregli z belokranjsko pogačo in povitico. Tretji dan smo se podali še v sosednjo Hrvaško in spoznali, da so vasi tam precej zapuščene in da se ljudje odseljujejo v večja mesta. Čeprav smo večino dneva kolesarili po cestah brez prometa, smo naleteli na velik zastoj – pa ne zaradi avtomobilov, ampak zaradi 206 ovac, ki jih je pastir gnal po cesti. Ko smo se vrnili na slovensko stran, smo se v kampu Podzemelj okopali v prijetni Kolpi in tridnevno kolesarjenje zaključili z belokranjskim kosilom na kmečkem turizmu v Krupi.