Podkupovanje

Kategorija: Pisma bralcev / petek, 13. maj 2016 / 11:08  

V zadnjem času se pojavlja vse več kritik na račun obveznega plačevanja RTV-naročnine. Na spletu so objavili tudi peticijo za ukinitev RTV-naročnine, pobudniki kot razlog navajajo, da nacionalna medijska hiša ne deluje v splošno korist, zlasti kar se tiče informativnih in političnih oddaj, saj so pristranske.

Toda tudi mnogi športni novinarji RTV Slovenija ne opravljajo svojega poslanstva. Ta problem je v knjigi Nogomet v naročju politike (založba Planet, marec 2016) na straneh 186–188 izpostavil avtor Metod Češek. Citiram: »Ko sem pred leti dobil informacijo, da je slovenski rokometni klub v Ligi prvakov podkupil sodnika, s tem, da je klub sodniški dvojici uredil poseben tretma – v obliki obiskov kazinoja, obiskov prijateljic noči v hotelski sobi, mogoče celo z neposredno finančno stimulacijo, torej ne samo v obliki kazinojskih žetonov – sem zaupno informacijo predal športnemu novinarju z MMC-ja. Mimogrede: podobna zgodba je krožila tudi po osvojeni srebrni reprezentančni medalji na domačem evropskem prvenstvu leta 2004. Novinar, navdušen nad informacijo, po nekaj elektronskih sporočilih predlaga srečanje, na katerem bi se natančneje pogovorila o rokometni sceni, ki je (bila) pokvarjena, kar se je razkrilo tudi v nemški oziroma mednarodni aferi s trenerskim magom Zvonimirjem Serdarušićem na čelu, ki je bil skupaj s športnim direktorjem Kiela Uwejem Schwenkerjem obtožen (in oproščen) prevare in podkupovanja sodnika v Ligi prvakov leta 2007 med Kielom in Flensburgom. »Sodišče ni prepričano o krivdi obtoženih, vendar prav tako ni prepričano o njuni nedolžnosti,« je ob izreku oprostilne sodbe dejal sodnik Matthias Wardeck. Takrat je Wardeck še izjavil, da je EHF (Evropska rokometna zveza) ravnala, kot da je pravzaprav ne zanima, da prava resnica pride na dan. MMC-jev novinar mi je v zasebni elektronski korespondenci zapisal, da je v službi takoj sprožil akcijo »rokometna afera«, kjer pa ga je kolega novinar, ki v redakciji pokriva rokomet, takoj odpravil z besedami, da je naiven. Medtem ko bi dal angleški novinar – figurativno povedano – pol življenja za takšno informacijo, s katero bi lahko raziskal ozadje morebitnih nečednih poslov v športu ter si na ta način ustvaril ime in položil dobre temelje za svoje nadaljnje novinarsko delo, slovenski novinar iz varnega zavetja udobja raje zamahne z roko in govorice, ki pridejo iz ust ozkega kroga posvečenih, pripiše naivnosti. In kakšen je epilog zgodbe, ki to pravzaprav nikoli ni postala? Večina vas o podkupovanju katerega od slovenskih rokometnih klubov sliši prvič, nekateri med vami, ki ste tako ali drugače povezani s svetom športa (rokometa), ste se s tovrstnimi govoricami že srečali, športni novinar, ki sem mu informacijo zaupal in ki je bil po lastnih besedah na svojega kolega zaradi očitne ignorance jezen (kaj pa – zaradi neopravljenega dela – nase?), pa je s strani Odbora za priznanja pri Statističnem društvu Slovenije dobro leto kasneje prejel priznanje odličnosti za svoje delo v medijih. Dobrodošli v Sloveniji!

Damjan Likar, Škofja Loka