Rdeči maj

Besedilo:
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. maj 2016 / 12:54  

Trije prazniki, ki jih praznujemo te dni – prvi maj, dan upora proti okupatorju in konec 2. svetovne vojne (9. maj) – bržkone zaznamujejo tri največje zmage levice v zgodovini. Med seboj so bistveno bolj prepleteni, kot se zdi. Najstarejši med njimi, prvi maj, je spomin na boj za delavske pravice, ki ga je od druge polovice 19. stoletja vodilo delavsko gibanje – sindikati in leve stranke. Njihov boj je v drugi svetovni vojni prerasel v oboroženi boj tako proti nacifašizmu kot proti obstoječemu družbenemu redu. In njihov boj je bil odločilen za razplet druge svetovne vojne. Kot pokaže zgodovinar Eric R. Wolf, so namreč v drugi svetovni vojni ključno vlogo odigrala odporniška gibanja, kakršna je bila naša Osvobodilna fronta. Ta so v vojno vključila milijone – od Francije do Indonezije, od Jugoslavije do Kitajske – in zato bistveno prispevala k izčrpavanju okupatorja. Jugoslovanski partizani naj bi tako nase do konca vojne vezali kar 30 divizij nemške vojske, s tem pa so bistveno prispevali h ključnim prebojem v vojni, kakršno je bilo izkrcanje v Normandiji. Brez njih to ne bi bilo mogoče.

Konec druge svetovne vojne je, kot je zapisal britanski zgodovinar Tony Judt, zato trenutek, ko je levica dobila veter v jadra in zgodovino na svojo stran. Zmagoslavna odporniška gibanja in milijoni oboroženih delavcev, ki so se vračali s fronte, so bili namreč odločeni, da po vojni ne bodo več sprejemali krivičnega sveta, v kakršnem so živeli pred njo. Zahtevali so korenite spremembe družbenega reda, k čemur jih je še dodatno spodbujala zmagoslavna Sovjetska zveza, ki je v tistih časih veljala za privlačno alternativo zahodnemu kapitalizmu.

Rezultati tega pritiska so bili obsežni. Na Vzhodu je prišlo do revolucij, po vojni je kar tretjina svetovnega prebivalstva živela pod socialističnimi režimi, na Zahodu pa so voditelji držav in lastniki kapitala v strahu pred revolucijo popustili marsikateri delavski zahtevi. Prvič v zgodovini smo tako dobili človekove in socialne pravice, državo, ki skrbi za blaginjo vseh, enakopravnost tako v zakonskem kot tudi v materialnem smislu (enakopraven dostop do šolstva in zdravstva itn.). Brezpravni proletariat je s temi pridobitvami postal srednji razred, ki ne živi več v barakah in umira pri 35 letih, ampak živi v hišah, v spodobnih stanovanjih, se vozi z avtomobili, ima dostop do napredovanja, družbene mobilnosti.

Čemu to pišem? Ker je to danes praktično izbrisano iz družbenega spomina. Socialne pravice se nam zdijo samoumevne, o socialni državi se pogosto govori kot o »podpori lenuhom«, javno šolstvo in zdravstvo, ki sta zagotovili enakopravnosti, pa mnogi radi prikazujejo kot neracionalna stroška, kot storitvi, ki bi veliko bolje funkcionirali, če bi bili zasebni.

A prav zaradi takega odnosa – ker se nam pravice zdijo podeljene in pozabljamo, da so si jih naši predniki morali krvavo izboriti – nam izginjajo pred očmi. Večina študij, najodmevnejšo je predlani predstavil francoski ekonomist Thomas Piketty, kaže, da so plače po vojni rasle skladno z večanjem produktivnosti, a že vsaj tri desetletja ni več tako. Z večanjem produktivnosti se večajo profiti, plače pa ne.

To ima drastične posledice. Neenakost v svetu se približuje tisti z začetka 20. stoletja, mojo generacijo pa je nemški filozof Robert Kurz pravilno opisal kot »razdedinjene otroke srednjega razreda«. Smo namreč prva generacija po drugi svetovni vojni, ki bo živela slabše od svojih staršev.

Odgovor, kako te trende obrniti, lahko poiščemo v zgodovini, ki se je spominjamo v rdečem maju.