Praksa izkoriščanja izpodriva izborjene pravice

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 1. maj 2016 / 13:21  

Prvi maj, praznik dela, je vse pomembnejši – ne le zaradi vrednot, temveč tudi zaradi razmer na trgu dela, zaradi katerih je boj za delavske pravice znova aktualen, je prepričan Goran Lukič, prej svetovalec v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, zdaj pa predsednik društva za zagovorništvo ranljivih skupin – svetovalnice za migrante, ves čas pa zavzet borec za pravice delavcev.

Kako vi v današnjih razmerah občutite prvi maj?

»Prvi in drugi maj sta vse pomembnejša glede na to, kaj se danes dogaja na trgu dela in s pravicami delavcev. Ne gre samo za poudarjanje vrednot, temveč tudi vsak dan za poudarjanje pomena boja za delavske pravice. Te niso več samoumevne, čeprav priborjene dolgo nazaj, se je zanje treba spet boriti.«

Pred leti smo vas v prvomajskem govoru na Križni gori slišali govoriti o »generaciji 700«, o mladih, ki s svojimi plačami ne presežejo tega zneska. Kaj lahko danes rečete o položaju mladih delavcev, saj vas poznamo tudi kot borca za njihove pravice?

»Njihov položaj zagotovo ni rožnat. Vse več mladih je danes priseljenih ne po svoji volji sesti na ta vrtiljak, za katerega je značilna lepljenka nekih kratkih zaposlitev z nizkimi plačili, tudi manj kot 700 evrov, honorarnimi izplačili, plačili na pogodbah, velikokrat neredno izplačili. In tudi ob nerednih izplačilih si zaradi strahu, da bi jim delodajalci odpovedali pogodbo, pogosto ne upajo vprašati, kaj je s tem denarjem. V odnos med delodajalcem in delavcem je vgrajenih veliko elementov strahu. Se pa pojavlja vse več mladih v prekarnih oblikah zaposlitve, ki pa so pripravljeni spregovoriti in iti naprej v pravno ukrepanje, tudi v tožbe. Spreminja se tudi zakon o inšpekcijah, tudi da naloži delodajalcu, da prekarnega delavca zaposli, ne pa da mu odpove pogodbo. Stvari se premikajo na bolje, vendar so to koraki, ki realnost dohajajo z zamikom nekaj let.

Naj pa ob tem omenim primer Dela, kjer se je za njihove honorarne delavce zahtevala redna zaposlitev. Toda njihova pravna služba je našla obvod prek agencije. Zakonodaja tu vedno znova caplja za prakso prebrisanega delodajalca. Menim, da bi se časopis, ki želi imeti kvalitetno delovno sredino in kakovost člankov, ne bi smel zafrkavati z raznimi obvodi, pač pa ljudi normalno zaposliti. Tako je bilo denimo pri Gozdnem gospodarstvu, kjer so zaposlili več deset delavcev, ki je prej delalo prek agencij. Če je uspelo z dvotedenskim močnim pritiskom za gozdarske delavce, zakaj ne bi enako naredili tudi za novinarje? Bi pa pričakoval malo večjo cehovsko akcijo, da se razna združenja novinarjev povežejo in rečejo, zdaj je pa dosti tega.«

Omenjate tuje gozdne delavce, ki so delali v domala suženjskem razmerju. Je to socialno dno, ki ga lahko dosežejo položaj in pravice delavcev?

»Seveda je mogoče še globlje. Vsi so vedeli za primer Marof Trada in njihov »poslovni model«, ne le eno leto, šestnajst let so vedeli za to socialno dno. In takih socialnih dnov je v naši državi zagotovo še nekaj. Saj delodajalci ne razmišljajo v smislu, češ sedaj bom pa izkoriščal delavce, pač pa poiščejo model, ki njihovemu poslovanju najbolj ustreza. Gre za hladno poslovno zgodbo. Prepričan sem, da socialno dno dostikrat nima dna. Našli smo en primer v Marof Tradu in prepričan sem, da je takih v Sloveniji še več in da nemoteno delajo v lokalnem okolju ob njegovem zavedanju. In izvedo in ukrepajo tudi inšpektorji: kdove koliko ukrepov so že sprejeli, koliko kazenskih ovadb, koliko glob! Mehanizmi zoper takšno ravnanje so na razpolago, a kljub temu se nesprejemljivi poslovni modeli še nadaljujejo.«

Sedaj vodite svetovalnico za delavce migrante. Kaj ugotavljate ob svojem delu?

»Ljudje prihajajo zaradi neizplačevanja plač in drugih prejemkov, prekomernega dela, pojavljajo se številne nepravilnosti in izkoriščanje, vsak dan znova odkrivamo nove prijeme delodajalcev. Prihaja celo do ponarejanja dokumentov, podpisov. Delavcem dajo v podpis prazen list papirja, potem pa se na koncu izkaže, da je šlo za podpis sporazumne odpovedi delovnega razmerja in delavec ostane brez pravic na zavodu za zaposlovanje. Prej sem govoril o elementih strahu, kar še posebej velja za te delavce. V svetovalnici gremo v takih primerih v ustrezne postopke in takemu ravnanju delodajalcev oporekamo. Če delavec išče svojo pravico, se delodajalec dostikrat pritoži, sodišče na koncu odloči o ukrepu, določi globo ... Včasih so ukrepi zoper delodajalce tako blagi, da se na koncu celo inšpektorju zdi za malo, da se je lotil postopkov, na koncu pa jo delodajalec odnese z opominom sodišča.«

Kje vidite rešitev?

»Vsak dan je treba izvajati pritisk, bodisi prek naše svetovalnice bodisi prek drugih organizacij, ki se ukvarjajo s pravicami delavcev. Izkoriščani delavci naj pridejo, se izpostavijo z imenom in priimkom, podajo kazensko ovadbo, gredo na tožilstvo, sodišče ... mi jim bomo pri tem v pomoč. Eno so medijske zgodbe, drugo pravni mehanizmi. Zgodbe v medijih imajo rok trajanja, a treba jih je spraviti v pravni sistem. Ugotavljamo pa, da bodo morala tudi tožilstvo in sodišča spremeniti svojo prakso. Sedaj se zgodi, da kazenske ovadbe zavržejo, ker ni dokazan naklep. Postopki tudi zelo dolgo trajajo, vmes pride do poravnav, zgodi se tudi, da ko sodišče izreče sodbo in delodajalcu naloži plačilo kazni, tega podjetja ni več, obstaja že drugo ali pa podjetje – nabiralnik in sodbe ni mogoče izvršiti. Delavci ostane le še civilna tožba. V svetovalnici porabimo vse pravne možnosti, ki obstajajo, vendar pa morajo nato delavci sami naprej v pravni boj za svoje pravice.«

Kolikšno moč imajo v boju za pravice delavcev sindikati?

»Verjamem, da imajo moč, in sicer zaradi svoje množičnosti, zaradi pritiska, ki ga lahko naredijo. Zavedati se moramo, da so sindikati odvisni od delavcev. Odkar se je leta 2008 začela kriza, so delavci v nekakšnem krču in so v mnogih primerih pripravljeni potrpeti, namesto da bi izterjali svoje pravice. V tem primeru tudi sindikat ne more iti prek delavca, mislim, da mora poskrbeti za opolnomočenje delavca. Ko delavec vidi, da so v podjetju težave in da delodajalec ne izplačuje plače, naj ukrepa čim prej, sicer se v lažnem upanju, da bo prihodnji mesec bolje, zaplete v to izkoriščanje. Ni prav, da več mesecev čaka pri slabem delodajalcu, češ saj razumem, da nima denarja za izplačilo. Zato pa obstaja delovno-pravna zakonodaja, da se uveljavi, ne pa da delavec potrpi v izkoriščevalskem delovnem razmerju.«

Pravite, da so v preteklosti že izborjene delavske pravice znova pod vprašajem?

»Res je. Nič ni več samoumevno, niti osemurni delovnik ne. Realnost izkoriščanja izpodriva izborjene pravice. Te so sicer vkomponirane v zakonodajo, a zakaj potem prihaja do nenadzorovanega kršitev pravic na tem področju? Ker so na novo ustvarjeni poslovni modeli prehiteli te pravice. Tako se denimo uveljavljajo primeri, ko delodajalec plačuje 'minimalca' delavcu, razliko pa na roko, ker se mu tako bolj splača. Če ga bo delavec gnjavil, mu bo dal odpoved. Če bo dobil globo, ga bo itak prišla ceneje, kot če bi regularno plačeval delavca. Ob prvem maju bi delavci morali verjeti v svoje pravice. Včasih je krč po preživetju pri delavcih prevelik in tako sami sebi odrečejo te pravice. Če te delodajalec izkorišča, pa mu to dopustiš, s tem ne boš dosegel drugega kot to, da te bo še bolj izkoriščal. Ko me vprašujete, kje je konec socialnega dna, izkoriščanja, naj odgovorim, da je to v največji meri odvisno od delavcev samih.«

Se še vedno, čeprav niste več zaposleni v sindikatih, čutite sindikalista, pravzaprav borca za delavske pravice?

»To je v tebi ali pa ni.«

Vas bomo letos spet srečali kot govornika na kakem prvomajskem prizorišču?

»V nedeljo, prvega maja, bom v Murski Soboti.«