Trideset let po Černobilu

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / torek, 26. april 2016 / 11:16  

Šestindvajsetega aprila 1986 je prišlo do najhujše nesreče v zgodovini uporabe jedrske energije, eksplozije v jedrski elektrarni Černobil v bivši Sovjetski zvezi. Zaradi eksplozije je nastal radioaktiven oblak, ki se je širil prek celotne Evrope vse do Velike Britanije in vzhoda ZDA. Slovenijo je prvič zajel 29. aprila 1986 ...

Mnogi Slovenci se še spominjajo časov po černobilski katastrofi, ko so oblasti svetovale državljanom, naj ne uporabljajo vode za zalivanje vrtov in solate z vrtov, celo mleka krav, ki so se pasle na pašnikih ... In čeprav je od takrat minilo trideset let, je tudi pri nas še vedno mogoče zaznati posledice nesreče. To so ugotovili izvrstni mladi raziskovalci Gimnazije Jesenice, ki so ob tridesetletnici černobilske jedrske katastrofe ugotavljali, kakšna je danes prisotnost izotopa cezij-137, radioaktivnega elementa, ki ima razpolovno dobo prav trideset let. Obletnica torej sovpada ravno z razpolovno dobo "glavnega igralca" njihove zgodbe, to je cezija-137 ...

Najbolj prizadeta Kranjska Gora

Da bi mlada raziskovalca Sebastjan Kalan in Neža Žerjav sploh lahko izmerila aktivnost cezija, sta potrebovala instrument, to je drag in zapleten spektrometer gama. A na pomoč sta jima priskočila kolega raziskovalca Noel Gregori in Gregor Matija Černe, ki sta pod mentorstvom Alena Šesta iz Acronija in profesorja fizike Jožeta Povšina, s pomočjo recikliranih materialov in lastnega znanja, napravo izdelala sama. S tem "mikroskopom" za sledenje radioaktivnih izotopov sta jima tako ponudila izvrstno orodje za njuno raziskavo. In kaj sta Neža in Sebastjan ugotovila? Ugotovila sta, da je bila v času černobilske katastrofe prav zgornja Gorenjska, zlasti Kranjska Gora, najbolj prizadeta in je prejela največ radioaktivnega cezija. Takrat je namreč v tem delu države deževalo, dež pa je delce radioaktivnih snovi spral v tla. Neža in Sebastjan sta opravila meritve zemlje iz različnih delov zgornje Gorenjske in drugih delov Slovenije in ugotovila, da je še posebej na zgornjem Gorenjskem radioaktivni cezij še precej prisoten v naravnem okolju. Največ sta ga izmerila v tleh v Kranjski Gori. »Izstopa Kranjska Gora z izjemno povišano prisotnostjo cezija-137 glede na ostale kraje in bližnje Jesenice, kar je razumljivo, saj je od vseh obravnavanih območij prejela največ padavin v času tik po nesreči,« sta ugotovila mlada raziskovalca. Zanimive so tudi dodane meritve pepela, lesa in gozdnih sadežev, ki so pokazale, da je največ radioaktivnega cezija danes v gobah s Pokljuke; in to nekajkrat več kot v gobah iz Romunije in Bosne, ki so jih za potrebe meritev kupili v trgovini. Kot je ob tem poudaril mentor Alen Šest (somentorica pri nalogi je bila profesorica biologije Katarina Trontelj), je cezija natanko pol manj, kot ga je bilo takoj po nesreči, saj je razpolovna doba tega elementa prav trideset let. V naravi kroži in se ga ne da uničiti, edini "uničevalec" je čas. Pa so to koncentracije, ki so škodljive zdravju? Šest odgovarja, da so za te ocene pristojne uradne institucije, ki zagotavljajo, da so nižje od mejne vrednosti. Res pa je, dodaja, da so po nesreči dovoljene mejne vrednosti zvišali ... Ob tem Šest tudi dodaja, da so bile takoj po nesreči visoke tudi koncentracije radioaktivnega joda in ostalih kratkoživih izotopov, ki pa so hitro razpadli.

Spomin na Černobil

Časov černobilske nesreče se zelo dobro spominja tudi laborant Andrej Mežik z Gimnazije Jesenice. Takrat je bil mlad laborant pri profesorju Rajku Peternelu na Centru srednjega usmerjenega izobraževanja na Jesenicah. Zanimivo je, da so pri pouku fizike že v letih pred nesrečo merili radioaktivno ozadje, za kar so imeli na voljo Geiger-Müllerjevo cev in tri manjše ročne praskače, ki v bližini radioaktivnih snovi oddajajo poke. »Po prvomajskih praznikih takoj po nesreči smo bili zelo radovedni, za koliko se je povečala radioaktivnost ozadja in smo dejansko izmerili šestkrat, sedemkrat večje vrednosti. Kot se spominjam, smo merili radioaktivnost na polici okna, regrata in podplata telovadnih copat. Mnoge sodelavce je skrbelo, ali je zelenjava z domačega vrta varna, zato so bili trije praskači ves čas v prometu ... Na Institutu Jožefa Stefana so jih, kot se spomnim, po nesreči izdelovali dan in noč ...« pripoveduje Andrej Mežik. Natančne rezultate meritev pa je opisal profesor Rajko Peternel v časopisu Železar maja 1986: »Že lansko leto smo pri laboratorijskih vajah merili naravno aktivnost: 14 Bq (bekerelov). Ko smo 5. maja zjutraj merili aktivnost okolja na prostem, pa smo nameriti okrog 80 Bq. V sredo, 7. maja, smo merili aktivnost regrata, ki smo ga nabrali ob šolskem dvorišču. Za en g smo namerili 15 Bq, torej 15.000 Bq/kg. Kaj lahko povemo o izmerjenem rezultatu? V članku v Delu sem bral, da so v Zahodni Nemčiji izločali iz prodaje vso zelenjavo, ki je imela več kot 250 Bq/kg. Če predvidevamo, da je v regratu največ radioaktivnega izotopa joda-131, se bo njegova aktivnost znižala do zgoraj navedene meje v 50 dneh. Še druga­čna primerjava: če bi pojedli porcijo takega regrata (50 g) in če predpostavimo, da je radioaktivna snov v našem telesu tri dni, naše telo prejme 200 milijonov izsevanih delcev, to pa je skoraj vrednost naravnega sevanja v enem letu,« je zapisal. Danes bi bilo zanimivo imeti na voljo takratne vzorce zemlje, da bi preverili, ali se je količina radioaktivnega cezija res prepolovila. Alen Šest je prepričan, da bi se, saj je prav tridesetletna razpolovna doba pri ceziju-137 fizikalna zakonitost in ena od značilnosti tega elementa.

Ali je varno jesti pokljuške gobe?

In kaj reči za konec? Kako škodljivo zdravju je radioaktivno sevanje danes in, konkretno, nabiranje pokljuških jurčkov? Alen Šest odgovarja, da drži, da je bila v pokljuških gobah izmerjena visoka vrednost cezija, a visoko še ne pomeni nevarno. »Sam laično menim, da korist od gibanja na svežem pokljuškem zraku in sprostitev v gozdu daleč odtehtata škodo zaradi občasno zaužitega radioaktivnega cezija iz nabranih gob in borovnic, tako da je končni učinek na človekovo zdravje pod črto verjetno še vedno pozitiven. Ne nazadnje je radioaktivnost naravni pojav, z njo že od nastanka življenja do neke meje živimo brez škode in res ni po­trebno, da bi ljudje skočili v zrak že samo ob omembi besed 'sevanje' in 'radioaktivnost'. Navsezadnje je bil eden od ciljev naših dveh raziskovalnih nalog razbiti stereotipe o radioaktivnosti in malce pripomoči k boljši splošni izobrazbi o tem pojavu.«