Naj sistem nujne medicinske pomoči ne umre

Kategorija: Pisma bralcev / sreda, 27. maj 2015 / 14:32  

Tole pisanje začenjam s spominom in zgodbo. Bili smo leta 1985. Tisto zimo je mamica imela ne vem več katero ponovitev pljučnice. Ker je bila tudi srčna bolnica, se ji je stanje takrat konec marca precej poslabšalo. Za seboj je imela dve operaciji na srcu, prvo 1968 v Ljubljani in drugo v začetku 80-ih let v Sremski Kamenici.

Vsi zdravniki v našem Zdravstvenem domu so poznali bolezen moje mamice, ne le zdravnik, ki je bil »njen« zdravnik. Ta zdravnik je bil tudi zdravnik vse družine. Poznal je njeno zdravstveno stanje, moje sestre in mene ter mojih otrok. Vsakič, ko je odšel na dopust, se je oglasil pri svojih »težjih« pacientih na njihovem domu, se pozanimal o njihovem zdravju, jim napisal recepte, če so jih potrebovali, in enako je storil, ko je prišel nazaj.

Spomnim se, da je dihala vedno težje. Že večkrat je bila v podobni situaciji, pa se je z zdravili stanje vedno izboljšalo. Takrat pa ne, zato sem poklicala dežurnega zdravnika. Zdravnik je prišel zelo hitro, dobila je injekcijo aminophylina, ki ji je vedno pomagala. Predlagal ji je, da bi šla v bolnišnico, pa se za to ni odločila. Po odhodu zdravnika je bila njena dihalna stiska vedno večja. Njeno dihanje je bilo iz sekunde v sekundo težje, postala je modra in presenečena, ker se kljub injekciji stanje ni izboljšalo. Začutila je, da ne bo šlo, in rekla: »Pokliči rešilca, če ne grem v bolnišnico, bom umrla.«

Takoj sem poklicala in rešilni avtomobil je pripeljal. Ne vem, kolikokrat sem šla k oknu, da bi videla, ali že prihaja. Še nikoli v življenju me ni bilo tako strah. Prepričana sem bila, da bo nehala dihati. Prvič sem slišala hropenje, ko človek hlasta za zrakom. Te minute so bile grozljive zame, kaj šele za mamico. Ona je v sebi vedela, da bo umrla, če ne bo prišla v bolnišnico pravočasno. Končno se je reševalno vozilo pojavilo. Pravzaprav je pripeljalo zelo hitro, saj je dežurni zdravnik že sporočil, da bo verjetno potrebna vožnja na Golnik, in nalog je bil že napisan. V reševalnem vozilu pa je bil le starejši šofer brez zdravstvene izobrazbe. Mamica je bila le napol pri zavesti – sama ni mogla več hoditi in komaj sva jo dvignila in pravzaprav vlekla po stopnicah in v avto. Pomagala sva ji sesti na sedež zadaj v kombiju, jaz pa k šoferju. Bila je tema, bilo me je strah, kombi pa je bil navaden kombi brez vsega, imel je le sedeže. Ko je zapeljal nekaj metrov, sem slišala, kako težko diha in hrope. Vprašala sem voznika, ali ima v avtu kisik. Ker ga je imel, ga je nastavil, vendar je morala mamica masko držati sama. Na Golniku sva bila dokaj hitro; ves čas pa sem poslušala, kako mamica lovi sapo. Še nikoli ni bilo tako hudo in neizmerno me je bilo strah, da bo kar umrla. Na Golniku sva jo zopet težko spravila iz avta, jo posadila na invalidski voziček ter jo peljala v čakalnico. Ker se niso zmenili za nas, sem »vdrla« v ordinacijo. Ko je zdravnica zagledala pacientko, je bila njena odločitev takojšnja: »Takoj na intenzivno nego.« Šofer je odpeljal, jaz pa sem ostala na Golniku brez prevoza. Doma sta ostali hčerki, ki ju je bilo prav tako strah, kaj se dogaja. Kasneje me je prišel iskat sosed.

Naslednjega dne sem izvedela, da je v dvigalu padla v komo, iz katere se ni več zbudila. Bila je stara 61 let. Dolgo časa sem se spraševala, kako bi bilo, če bi šla v bolnišnico prej, kako bi bilo, če ne bi ... Kaj bi bilo, če bi se odločila, da bi šla v bolnišnico takoj, ko ji je zdravnik to predlagal? Kaj bi bilo, če bi jaz zdravnika poklicala takoj, ko je začela težje dihati?

Tega nikoli nisem izvedela. Doživela pa sem, celo sama sem bila del razvoja sistema nujne medicinske pomoči. Ta sistem je organiziran pri vseh zdravstvenih domovih, deluje neprekinjeno 24 ur vse dni v letu že več kot 20 let. Zdravstveni domovi so v tem času zgradili prostore, jih opremili, nabavili reanomobile in nujna reševalna vozila, najbolj pomembno pa je, da se na nujni klic odzove zdravnik, zdravstvenik in reševalec. Ta sistem danes rešuje življenja. Mogoče bi rešil tudi življenje moje mamice, kdo ve?

Leto 1985 se ponavlja. Prebrala sem predlog novega pravilnika o NMP in v meni se je ponovno odprla bolečina, ki je v meni spala trideset let. Bolečina vseh, ki so svoje najdražje izgubili hitro in nepričakovano.

Spomin je podoživel travmo ob mogoče nepotrebni smrti in izbruhnil z nezadrževano silovitostjo: »Povej, ne bodi tiho! Naj se nikoli ne zgodi, kar je bilo normalno leta 1985.«

In tako sem ob koncu pisanja spet na začetku. V letu 2015 bodo pacienti z obstrukcijo dihal, infarktom, zastojem srca, ob nesrečah, večjih krvavitvah ponovno s težavo sedli v reševalno vozilo, če ga bodo sploh dočakali, tako kot moja mamica točno pred 30 leti. In spet bodo umirali prebivalci najbolj oddaljenih krajev, prebivalci revnejših področij. Kot da ni bilo v tem času razvoja stroke. Očitno pa je, da smo razvoj sočutja in solidarnosti obrnili v nasprotno smer in se podredili razčlovečenju – tudi zdravniki.

Sistem delovanja nujne medicinske pomoči je sistem solidarnosti, sistem, ki vsem nam omogoča preživetje – ste strokovnjaki, ki pripravljate reorganizacijo, to pozabili na zahtevo ministrstva ali zaradi lastnega interesa?

In nova generacija – mi vsi – bo izgubljala svoje starše, svoje otroke, prijatelje, partnerje prezgodaj po nepotrebnem. Zakaj že?

Mimi Zajc, Bled