Zgodba izpred sedemdesetih let

Kategorija: Pisma bralcev / petek, 30. januar 2015 / 12:13  

Leto, ki je minilo, je bilo leto spominov in številnih praznovanj začetka I. svetovne vojne. Ta vojna je vzela življenja nekaj milijonom ljudi po vsem svetu. Tudi naša mala Slovenija je bila žrtev te nesmiselne vojne. Če ne bi bilo v tistem usodnem času v Sarajevu Gavrila Principa, ki je ustrelil prestolonaslednika Ferdinanda Habsburškega, ne bi bilo toliko gorja in prelite krvi.

Po 27 letih miru pa je izbruhnila nova vojna, ki je terjala še več življenj. Letos mineva 70 let od konca II. svetovne vojne. Čeprav je Hitler v svojo državno himno vnesel besedilo »Deutschland, Deutschland uber ales in der Welt« – Nemčija, čez vse v svetu, je moral njegov vojaški stroj popustiti in maja 1945 izobesiti belo zastavo – kot znak kapitulacije.

Še dobro se spomnim umikajoče se te poražene vojske, kako se je umikala proti Karavankam po železnici in po cestah. Železnica med Kranjem in Jesenicami je bila dobesedno zabita s konvoji, na katerih je bila težka oborožitev, še vedno strogo varovana. Zgodilo se je prav 9. maja, da je po cesti prišla 17. Hercegovska brigada in zasedla položaje nad pobočjem železnice in vasice Dobrepolje. Ko je bilo vse pripravljeno za spopad, so partizani zahtevali od konvoja predajo. Na začudenje brigade in vaščanov so topničarji obrnili cevi proti vasi in z gorečimi granatami zasuli najbližje hiše. Brigada se je po tem dogodku umaknila proti Mošnjam in tam na južni strani vasi zasedla položaje okrog tunela. Ponovno so jih pozvali k predaji. Ker je bil glavni štab konvoja nastanjen v tunelu, so jim zagrozili, da bodo v nasprotnem primeru zavzeli oba vhoda v tunel. Ta odločitev pa jih je omehčala in na vhodih sta se pojavili beli zastavi. Kako je potekal prevzem ujetnikov in njih usode, pa je stvar zgodovinarjev.

V vasi Dobrepolje so pogorele tri hiše z gospodarskimi poslopji. Veseli dan proglasitve konca vojne je bil v vasi Dobrepolje z grenkim priokusom pogorišč. O tem dogodku pred 70 leti še ni bilo nič napisanega, pa naj ta prispevek osveži nekaterim spomine.

Ciril Zupan, Mošnje