So zadnji trpeči dnevi vredni življenja?

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Gorenjska / sreda, 13. marec 2019 / 12:59  

V mojih študentskih letih smo se pri enem od predmetov pogovarjali o evtanaziji na način »pro et contra«. Tedaj sem se postavila v skupino, ki je bila za evtanazijo. Svoj glas za sem tedaj veliko lažje dala, kot bi to storila danes, priznam. Tedaj je bilo dovolj, da me je prepričalo, da človek v svojih zadnjih izdihljajih ne potrebuje še dodatnega trpljenja (neznosnih bolečin), če se sam tako odloči, da vegetativno stanje ne prinaša kakovosti življenja za bolnika, za njegove bližnje pa kvečjemu še več trpljenja. In da je človek seveda tisti, ki ima kot svobodno bitje možnost izbire tudi v pravici do dostojne smrti. Ampak v mlajših letih so bili zame huda bolezen, staranje, umiranje nekam oddaljeni v prihodnost in bržkone se mi je iz te distance zdelo prav, da se življenje v določenih okoliščinah lahko tudi tako zaključi. Res je, da nikoli doslej nisem imela osebne izkušnje z bližnjim umirajočim, ki bi trpel neznosne muke. Gane me pa tisto, kar vidim kdaj ob obisku negovalnega oddelka. Nemoč, obup, izgubljenost, a tudi žarek, vera ... vse to. In danes, ko bi o evtanaziji morala imeti trdnejše stališče, se glede tega ne morem izreči.

Naklonjena pa sem razpravam o evtanaziji. Te odmevajo še posebno na podlagi nekaterih osebnih življenjskih izpovedi o neznosnem trpljenju zaradi najhujših bolezni in želji končati življenje. Nisem pa naklonjena hitrim odločitvam, denimo ko se je eden od podpisnikov pobude za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja za svoj podpis odločil kar v sekundi, kot je dejal. Trenutna pravna ureditev sicer evtanazije ne dovoljuje oziroma je ta celo kaznivo dejanje.

Pogosto preidemo iz ene skrajnosti v drugo. Škoda, saj obstajajo tudi postopni koraki. Imamo zakon o pacientovih pravicah, ki pacientu že daje odločilno besedo glede poteka njegovega zdravljenja. Veliko vlogo pri neozdravljivo bolnih ima paliativna oskrba (Klinika Golnik, SB Jesenice, Hospic s svojimi strokovnjaki, zanesenjaki), a država žal paliativne oskrbe še ni uredila sistemsko (prostorsko, kadrovsko, finančno), zato ta ni enakomerno dostopna vsem. Kakovostna paliativa je po vrstnem redu zagotovo pred evtanazijo. Ne nazadnje – vprašanje evtanazije je tudi sociološko, versko vprašanje, je vprašanje, koliko je človek še vreden, ko v storilnostno naravnani družbi ne koristi več. Pobudo za pravno ureditev evtanazije je podpisalo več kot sto podpisnikov, znanih Slovencev iz različnih področij. Ne vem, kam se bom umestila, me pa glede evtanazije iskreno zanima tudi mnenje večine.