Zgodba v poduk

Naše življenje je spleteno iz nešteto drobnih zgodb, ki so drugim nevidne, mi pa lahko zaradi spleta okoliščin, v katerih smo se znašli, zelo trpimo.

Tudi Jerneji se je življenje po invalidski upokojitvi pri dobrih petdesetih precej zapletlo. Po temeljitem razmisleku je stanovanje prepustila hčerki in njeni družini, preden se je z možem preselila k mami. Ta je bila že v letih, doma je hodila s palico, med ljudi pa se je vozila na invalidskem vozičku.

»Prve mesece smo živeli kar lepo. Mama je kuhala, jaz sem pospravljala, kolikor sem lahko, ker imam samo eno roko, mož je skrbel za vrt, težja dela in drva. Zvečer smo sedeli v kuhinji, gledali televizijo in se pogovarjali, kot se pač pogovarjajo starejši ljudje. Hiša je bila pritlična, tako da nam, če ni bilo nujno, ni bilo treba uporabljati stopnic. Začela sem že misliti, da se tako lepo nisem še nikoli imela.

Potem pa je prišlo novo leto. Upokojensko društvo je organiziralo veliko praznovanje. Mama je hotela nujno zraven. Še sama sem jo peljala k frizerju. Ko je šel mož okoli ene ure zjutraj ponjo, je bila čisto drugačna. Kar sijala je. Že naslednji dan se je 'prilepila' na telefon. Ko sem prišla v sobo, ga je hitro odložila ali pa rekla, da kliče sestrično. Nisem drezala vanjo, saj je bila odrasla ženska. Nekega večera pa naju je z možem posadila za mizo in rekla: 'Nekoga sem spoznala.' Mislila sem, da se šali. Potem je povedala, da mu je ime Jakob, da je vdovec in da se bo preselil k njej, ker se nameravata poročiti. Vprašala sem jo, ali se ji je zmešalo. 'Kako si predstavljaš poroko, saj si vezana na voziček?' Užaljeno me je pogledala in mi zelo jezna odgovorila, da še ni za odpad. Ta stavek me še danes zaboli.

Novica je šla zelo hitro po vasi, zdi se mi, da so se nam še krave smejale. Po drugi strani pa sem ji privoščila družbo, saj sem se zavedala, da je lahko človek osamljen tudi pri osemdesetih. Mož se je začel spraševati nekaj drugega: kaj, če je mama pred tem svojo nemoč le igrala? Je voziček uporabljala bolj zato, da je vzbujala usmiljenje? Jakob se je vselil kakšen teden po veliki noči. Kmalu je začel dirigirati, kaj vse bi bilo treba spremeniti. Zoprno je tudi bilo, ker smo imeli na voljo le eno kopalnico. Potem ga je motilo, zakaj mož parkira avto tako, kot ga. Tako imenovano svinjsko kuhinjo, v kateri smo imeli v glavnem šaro, smo čez poletje preuredili v še eno kopalnico s pralnico, mož pa je prišel do svoje računalniške sobe. Minilo je nekaj mesecev, ko smo se bolj ali manj strpno prenašali. Najlepše je bilo, ko je za kakšen teden izginil z besedami, da mora preveriti podnajemnike, ki so se vselili v njegovo stanovanje. Prav smešno je bilo, da je mama snela zobno protezo samo v njegovi odsotnosti. Ko se je vrnil, ji je zmeraj prinesel velik šopek rož, včasih tudi kremne rezine z Bleda, čeprav je vedel, da jih zaradi sladkorne bolezni ne sme jesti. Mama se je kar topila od sreče. Potem pa je počasi začel pritiskati nanjo zaradi hiše, češ da to ne gre, midva sva poročena, pa nimam nobenih pravic. Jezen je bil, ker je bila hiša že prepisana name. Mama si je izgovorila le dosmrtno bivanje in oskrbo, lastnica pa sem pred notarjem postala jaz. Ob selitvi k mami so mi bile te pravne kolobocije odveč, a ko sem ugotovila, da mama ne bi trznila z očesom, če bi naju Jakob postavil pred vrata, sem bila hvaležna notarki, da me je pregovorila. Zvečer, ko sva se z možem umaknila v zgornjo sobo, sva nehote poslušala njune prepire, ki so bili zelo glasni. On ji je začel groziti celo z ločitvijo. Omenjal je, da ji 'tistega' ne bo več počel, pa če ga na kolenih prosi. Kaj točno je imel v mislih, ne vem.

Po takšnih prepirih je bila mama precej zmedena. Sedela je za mizo, drobna in sključena, saj ni več vedela, komu bi ugodila. Potem je zbolela. Da je z njo nekaj narobe, so ugotovili pri rutinskem pregledu zaradi njene sladkorne bolezni. Takrat sem prvič zares pomislila, da se bo Jakob spametoval. Pa se ni. Ko bi moral mamo voziti v Ljubljano na kemoterapije in obsevanja, se je izgovarjal, da nima vozniškega dovoljenja, ker so mu ga vzeli. Vedela sem, da laže. Za mamo se je začelo zelo težko obdobje. Ponjo je že zarana prišel rešilni avto, potem pa je ves dan čakala na hodniku, utrujena in slabotna, saj jo je ta pripeljal domov skupaj z drugimi bolniki šele enkrat popoldne. Nazadnje mi je uspelo, da sem jo pregovorila, da se je začasno preselila k sestri v Bizovik, saj je bil svak pripravljen, da jo vozi na terapije. Jakob ni hotel iti zraven, ostal je doma in mi z drobnimi nagajanji pil kri. Ko sem nekoč mamo obiskala, mi je rekla: 'Oprosti, Jerneja, da sem naredila ta cirkus.' Spravila me je v jok. Čez pol leta, ko je umrla, Jakoba ni bilo ob njej.

Po pogrebu se Jakob ni hotel izseliti. Po hiši je hodil kot gospodar, čeprav ni imel do nje nobene pravice. Na koncu sem bila od nenehnega nagajanja tako izčrpana, da sem hišo s težkim srcem prodala. Samo da sem se ga rešila! Moji otroci me včasih vprašajo, ali sem mami zelo zamerila. Zakaj bi ji le? Bila je stara, osamljena in željna bližine. Na starost človek včasih ne išče več toliko ljubezni kot nekoga, ki ga prime za roko. Po drugi strani sem bila nanjo zelo jezna. Namesto da bi po njeni smrti mirno žalovala, sem se ubadala s prodajo hiše in požirala bes zaradi človeka, ki ga je pripeljala v naš dom. Najhuje pa je, da zaradi vsega tega včasih skoraj pozabim, kakšna je bila, preden je Jakoba privlekla v hišo. In to je verjetno največja tragedija te zgodbe, ki bi morala biti marsikomu v poduk.«

(Konec)