Vojna vzame življenje, spomina ne

V gradu Katzenstein je bil med drugo svetovno vojno sedež nemške varnostne policije (gestapa) in osrednji zapor za Gorenjsko, kjer je bilo med letoma 1941 in 1945 zaprtih več kot enajst tisoč zapornikov, večinoma pripadnikov gorenjskega odporniškega gibanja. Številne so iz Begunj deportirali v nacistična taborišča, 849 so jih usmrtili. Četrti maj, dan, ko je Kokrški odred leta 1945 zavzel begunjske zapore in osvobodil 632 jetnikov, je danes praznik Krajevne skupnosti Begunje.

V prostorih zapora so leta 1960 uredili Muzej talcev, ki danes deluje v okviru Muzejev radovljiške občine. Letos, ob okrogli obletnici konca druge svetovne vojne pa tudi osvoboditve zadnjih jetnikov iz begunjskih zaporov, so v avtentičnem prostoru nekdanjega gestapovskega zapora postavili novo stalno razstavo.

»Obiskovalcem ponuja pretresljiv vpogled v obdobje druge svetovne vojne – čas, ko je bila svoboda hrepenenje naroda, zanjo pa je bilo treba plačati z življenjem,« je vsebino na kratko povzela Petra Bole, direktorica Muzejev radovljiške občine.

»Razstava pripoveduje zgodbo nastanka zapora, upora in trpljenja. Muzej predstavlja predvsem spoštljiv spomin vsem tistim, ki so bili tu zaprti, so tu trpeli, bili mučeni in dali življenje za to, da danes lahko živimo v miru. Dokler živi spomin, živi človek,« je še poudarila.

Po sledeh človeške prisotnosti

»Razstava o begunjskem zaporu obiskovalca popelje v enega najbolj pretresljivih prostorov slovenske zgodovine in umetnosti. Na njej niso zbrane le zgodovinske informacije, temveč predvsem sledi človeške prisotnosti – napisi na stenah celic, tihe sledi trpljenja in drobci upanja, ki jih je vojni čas pustil med zidovi,« sta o razstavi povedala kustosa Katja Kreutz Praprotnik in Boštjan Soklič.

Uvodoma razstava predstavi širši zgodovinski okvir – razvoj grajskega kompleksa Katzenstein od Valvasorjevih zapisov do družine Kacijanar in delovanja redovnic Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega, sta pojasnila. Sledi prikaz okupacije slovenskega ozemlja, raznarodovalne politike, nacističnih načrtov za izgon Slovencev in sistematičnega rasnega ter političnega ocenjevanja prebivalstva, ki je vodilo v represijo, deportacije in nasilje.

Zaslišanja, mučenja, usmrtitve

Pomemben del razstave osvetljuje delovanje gestapovskega zapora v Begunjah – njegovo organizacijo, vsakdan zapornikov in tragične usode številnih žrtev, med katerimi so bili tudi gorenjski Sinti. Obiskovalec spozna razloge za aretacije, življenje v prenatrpanih celicah in oblike tihe solidarnosti ter pomoč lokalne skupnosti, ki so pomenile preživetje, razložita avtorja.

V nadaljevanju so predstavljena nacistična grozodejstva: usmrtitve talcev, mučenje zapornikov, izredna sojenja ter začetki organiziranega odpora. Zaključno poglavje opisuje načrte za osvoboditev zapora, pogajanja z gestapom in osvoboditev 4. maja 1945, ko je bilo iz zapora izpuščenih več kot 630 jetnikov. Razstava sledi tudi povojni usodi gradu – kot zapora, šole narodne milice in pozneje psihiatrične bolnišnice. Muzej talcev, ustanovljen leta 1960, v tem prostoru deluje še danes.

Deset zaporniških celic

Srce razstave predstavlja deset ohranjenih zaporniških celic z ohranjenimi napisi zapornikov na stenah – edinstven dokument tistega časa, ki obiskovalca neposredno sooči z občutki stiske, upanja in poguma pred smrtjo. Celice dopolnjujejo umetniške zvočne kulise (avtorji so Boštjan Soklič, Jure Krajnik in Blaž Trček), ki ustvarjajo atmosfero tihe prisotnosti. Na hodniku pred celicami stoji skoraj 30 metrov dolga spominska stena, na kateri so zapisana imena vseh znanih žrtev begunjskega zapora – kot večen spomin in opomin, da se tisto, kar ni pozabljeno, ne more ponoviti, poudarjata kustosa.

Po hodniku se razstava nadaljuje s petimi vsebinskimi sklopi, ki so umeščeni v stranske prostore.

»Prikazujejo čas pred začetkom vojne in okupacijo, nacistične načrte za izgon Slovencev ter začetke raznarodovalne politike in represije. Predstavljeno je delovanje gestapovskega zapora v Begunjah, vsakdan zapornikov, razlogi za aretacije in strategije preživetja. Sklop Tragika in solidarnost odstira usode posameznikov, prenatrpanost celic, skrite znake podpore med zaporniki in pomoč lokalne skupnosti. V nadaljevanju je poudarjena nacistična represija z mučenjem, izrednimi sojenji in streljanjem talcev ter oblikovanje odporniškega gibanja. Zadnji tematski del obravnava osvoboditev zapora 4. maja 1945 in kasnejšo povojno rabo objekta kot zapora, šole narodne milice in psihiatrične bolnišnice.«

Zgodovina se sreča z umetnostjo

Razstava se zaključi v prostoru, kjer se zgodovina sreča z umetnostjo in kjer, kot poudari kustos Boštjan Soklič, tišina postane glas spomina. Prostor je namenjen predstavitvam umetnikov, ki so med drugo svetovno vojno ustvarjali kljub zaporom, taboriščem in ilegalnim razmeram. Umetnost je bila namreč sredstvo upora, preživetja in tihega pričevanja.

Posebna pozornost je namenjena slikarju Vladimirju Lakoviču, ki je bil zaprt v Begunjah in kasneje deportiran v taborišči Dachau in Flossenbürg. »Njegove risbe, zbrane v ciklu Premagana smrt, pričajo o grozotah, a tudi o neuklonljivem človeškem dostojanstvu. Ena najbolj ganljivih podob razstave je njegova risba, ki jo je ustvaril v celici z zamaškom, pritrjeno na robec z žeblji, iztrganimi iz čevljev, in fiksiran s česnovim sokom,« pove Soklič.

Sredi prostora stoji umetniška instalacija srca, ki jo je posebej za razstavo ustvaril umetnik Nikolaj Mašukov. »Srce, prebodeno z bolečino, simbolizira vse tisto, kar v tem prostoru ni bilo nikoli izrečeno – ljubezen, trpljenje, izgubo in upanje. Nad njim se razpira vitraž, skozi katerega v prostor vstopa svetloba, ki obiskovalcu daje občutek povezanosti z nečim višjim, z mirom in presežnim.«

Na koncu poti je prostor, kjer lahko obiskovalci zapišejo svoje misli, občutke in sporočila – sebi, preteklim generacijam ali prihodnosti.

Tihi kraj spomina

Nastajanje razstave je za Muzeje radovljiške občine predstavljalo izjemno odgovorno nalogo, je ob odprtju poudarila direktorica Petra Bole. »Ker nimamo kustosa za področje druge svetovne vojne, je bil projekt izpeljan v sodelovanju s strokovnjaki Gorenjskega muzeja Kranj, Gornjesavskega muzeja Jesenice ter Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Zahvala gre tudi Zvezi borcev za vrednote NOB Radovljica in posameznikom, ki so prispevali dragocene spomine in gradivo. Projekt so podprli Občina Radovljica, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Zavod za varstvo kulturne dediščine,« je pojasnila.

Predvsem pa so ustvarjalci nove stalne razstave želeli poudariti, da Muzej talcev ni več le kraj žalosti. »Je tih prostor spomina, kjer med zidovi še odzvanjajo koraki poguma. Kjer se bolečina prepleta z dostojanstvom in tišina govori v imenu tistih, ki so ostali brez glasu. Je kraj, kjer gori plamen upanja – da tisto, kar se ne pozabi, nikoli več ne bo ponovljeno. Kot spoštljiv poklon vsem, ki so verjeli v svobodo – in zanjo dali svoje življenje.«