Vlasto Kopač, monografija

»Naslov Vlasto Kopač – tiha moč ustvarjanja smo izbrali soavtorji. Z njim smo želeli prikazati Kopača kot človeka in postaviti v ospredje njegovo držo do sveta. Na videz zadržan, vedno skromen in nikoli v ospredju. Zdi se, da je vedno vestno opravljal svoje delo in ni želel biti v središču pozornosti. Njegovo razpršeno delovanje na mnogo področjih pa dokazuje, da je bil izjemno organiziran in vsestranski človek. Bil je risar, grafik, arhitekt, oblikovalec, alpinist, organizator planinstva, urednik, zbiralec materialne in duhovne dediščine, varuh naravne in kulturne dediščine ter konservator. Njegove vloge ne predstavljajo zaporedja različnih poklicev, temveč različne oblike istega ustvarjalnega odnosa do prostora in ljudi. Kopač je svet razumel kot celoto, v kateri človek ni ločen od (po)krajine, tradicije in skupnosti. Risal je zemljevide, ker je hotel prostor narediti razumljiv; načrtoval je objekte, ker je hotel omogočiti sonaravno in z naravo skladno bivanje; zbiral je predmete, ker je v njih prepoznaval preteklost, vrednote, znanje in spomin; soustvarjal je planinsko in alpinistično zgodovino, ker je v gorah videl življenjski prostor, ne le priložnost za športne izzive. Tudi njegovo delo v odporniškem gibanju in poznejše spomeniškovarstveno delo izhajata iz istega izvira spoštovanja in odgovornosti – skrbi za obstoj družbe kot skupnosti in njenega izročila. /…/ Zato naslov Vlasto Kopač – tiha moč ustvarjanja povzema njegovo bistvo. Njegovo delo ni združeno v eni stroki, ampak v drži: v odgovornosti do prostora, dediščine in ljudi, ki v tem prostoru živijo. Njegova zapuščina ni le v posameznih delih, temveč v ohranjenem značaju kulturne krajine in zavesti, da je ta vedno plod dolgotrajnega, potrpežljivega in osebno predanega ustvarjanja.« (str. 10–11)

Leto 2026 je Vlada RS razglasila za Kosovelovo. Upravičeno. Lahko pa bi ga tudi za Kopačevo. V Medobčinskem muzeju Kamnik so se skupaj s številnimi sodelujočimi ustanovami potrudili, da dejansko je tudi Kopačevo. »V spomin in poklon« Vlastu Kopaču (1913–2006) so ob dvajsetletnici njegove smrti pripravili celo vrsto dogodkov in prireditev. Ta monografija, ki je skupinsko delo petnajstih avtorjev, pa bo ostala trajno pričevanje o Vlastu Kopaču in o vseh, ki se mu v letu 2026 spoštljivo poklanjamo. Tudi sam sem velik častilec tega moža, kar sem, upam, že večkrat izpričal. Moj poklon pa velja na tem mestu tudi muzealki Janji Železnikar, urednici te monografije. Iz njenega uvodnika so tudi navedeni odstavki. Naj nas spomin na našega tihega ustvarjalca druži še naprej.