V sobi neobičajnih portretov

Gledava se z Darwinom, tako je namreč ime prvemu portretirancu, psičku, ki ga po njegovem imenu sodeč prištejem med beagle. Darwinu sledi Frida z vrtnico na glavi, pa Winston v morju rib roparic, nato turkizni Denis, hrt Cadillac, portretiral se je Elvis, tu je tudi Che z rapersko zlato verigo okrog vratu, pa edini nepes, namreč dolgoprsti lemur Carlito, in na zadnji steni še Princ v barvni kombinaciji pesmi Purple Rain, simpatična Love in mlečni Milky.

»Niti na misel mi ni prišlo, da bi portretirane živali pustila brez imen, saj jih dojemam tako, kot ljudje dojemajo svoje hišne ljubljenčke. Imena izberem tako, da me njihova podoba na nekaj, na nekoga spominja. Temu prilagodim tudi barvne kombinacije,« pojasnjuje Barbara Jurkovšek in dodaja: »Človek v tem primeru psička spreminja po svoji podobi in živalski značaj tako začne prevzemati človeškega, ne le v natančno določenih položajih, ampak tudi s pogledom.«

Portreti domačih ljubljencev – na dveh mestih jih v galeriji razdelita cvetlična motiva – gledalca razvedrijo, saj pobožajo njegova pozitivna čustva, zato verjamem, da bi tudi vam zlezli pod kožo. Ko na koncu še enkrat z nekaj razdalje preletimo vseh enajst, se v nas, kljub njihovim znanim imenom iz popularne kulture, vendarle največkrat zazrejo otožne pasje oči.

»Portretiranci s svojimi izrazitimi očmi kažejo svojo milo in stvarno naravo, a hkrati sugerirajo ujetost v zlato kletko, kjer so ujeti kot služabniki človekovega ravnanja, zaželene podobe lepega in ljubkega. Umetnica se poigra s tipografijo 'love' (ljubezen), kjer gre pravzaprav za večno vprašanje o odnosu človeka do drugega živega bitja – je psiček ljubljeno bitje ali zgolj lep poklon, okras? Slikarka, ki ji tako živalski kot rastlinski svet predstavljata nedotakljivo, se ob človeški dekadenci sprašuje, kam vse še lahko poseže človek s svojim brezbrižnim ravnanjem, s svojo nesposobnostjo razmisleka o posledicah, ki jih puščajo za seboj vsa njegova dejanja,« zapiše kustosinja razstave Saša Bučan.

Pogledi, ki nagovarjajo

Umetnica je tudi velika ljubiteljica in spoštovalka narave, in kot zapiše kuratorka razstave Saša Bučan, je slikarkina tema ne nazadnje tudi tema o že kar dekadentni sodobni masovni produkciji potrebnega in nepotrebnega, ki se razliva na vsa področja. »Njen odgovor je v nujnosti recikliranja, ki ga zavestno vplete v svoj likovni proces – portreti so namreč naslikani na uporabljenih jutastih vrečah, ki s svojo grobo teksturo nudijo prostor za slikarkino fino risbo ter zanjo značilno močno barvno shemo, ki zapušča stvarno in se postavlja na mesto nadrealističnega in fantazijskega. A ta vrtinec je že dolgo Barbarin kreativni prostor, v katerem skozi njej najbližje 'prijatelje' nagovarja, stresa in zbuja posameznika in širšo družbo,« poudarja Saša Bučan.

Z razstavo neobičajnih portretov Barbara Jurkovšek predstavlja le del svojega likovnega ustvarjanja. Seveda pa je živalski svet stalnica v njenem ustvarjanju. »Tukaj so recimo na ogled moje interpretacije sveta živali, kot jih vidim danes v sodobnem svetu. Se pa živali seveda na drugačen način pojavljajo tudi v moji znanstveni ilustraciji. Konec lanskega leta je izšla knjiga Podobe geološke preteklosti, ki sva jo pripravila skupaj z očetom, geologom dr. Bogdanom Jurkovškom,« še pove slikarka Barbara Jurkovšek, ki svoje bogato umetniško delovanje razširja tudi na področju kiparstva, grafike in kaligrafije. Družba pasjih portretirancev pa bo v Galeriji Pogled na ogled še vse do 8. junija.