V pesmi lahko povem, kar želim

Berem pesem 11: »Masla nikoli ne namažem, narežem ga na tanke rezine, ki jih nato položim na marmelado. In ljudje vedno rečejo: 'Vatafak, zakaj režeš putr?' In ko končam s svojim monologom o čistih nožih, mi vedno rečejo: 'O, sej maš prov.'« Mar se na kruh ne maže najprej maslo in nato nanj marmelada?

Pri nas doma najprej na kruh z žlico namažemo marmelado, nato maslo narežemo na tanke rezine in ga položimo nanjo. Na ta način se manj maže pribor. Tega me je naučil oče. Po navadi maslo reže on, da si ostali ne mastimo rok, in ga nato polaga na marmelado.

V nadaljevanju pišete, od koga ste povzeli ljubezen do kave, do glasbe, pa o cigareti v levi roki in po kom imate nos ... – o priučenem in podedovanem. In Layerjeva hiša, kjer sediva, je postala vaše pesniško zatočišče, mar ne?

Ko sem prišla v obdobje, ko mladi začnemo hoditi ven, sem se začela s prijateljico dobivati v Layerjevi hiši na kavi. Tu sem spoznala tudi Hano Bujanović Kokot, začela so se različna literarna druženja, tekmovanja v slam poeziji, tu se je oblikovala skupina Kranjska slama, s katero prirejamo slam večere ... Sprva smo se dobivali neformalno, pili kavo, brali pesmi, podajali komentarje, se pogovarjali o poeziji, literaturi, umetnosti, zdaj pa smo organizirani v skupino in imamo celo svoj profil na Instagramu.

A pesmi vendarle niso bile vaša prva vstopnica v svet umetniške ustvarjalnosti. Še v osnovnošolskih letih ste zmagali natečaju Živel strip, pri Stripburgerju ste izdali celo mini strip Enodnevnica ...

Vsako leto sem narisala strip za ta natečaj, k čemur me je spodbujal in bil vselej moj mentor oče, ki riše stripe. V to mi je bilo zato treba vložiti precej manj truda kot nekomu, ki bi ga strip bolj zanimal, pa doma nima takega zaledja. Zdaj se s stripom ne ukvarjam več zares, saj se mi zdi, da v risanju nisem ravno najmočnejša. Sem in tja se še pridružim delavnicam Male akademije stripa in ilustriram svojo poezijo – in to je to.

Za vaš pesniški prvenec, zbirko Jaz in jaz in jaz in jaz, ki je izšla lani septembra, pa je ilustracije prispeval oče Andrej. Kakšna je bila pot do zbirke in založnika Dejana Kobana?

Pravzaprav je on našel mene. Hodil je na naše večere slam poezije in na enem od njih je stopil do mene in me vprašal, ali bi izdala zbirko. Zdelo se mi je fino, a sem, čeprav sem imela dovolj pesmi za zbirko, takoj pomislila, da je to ena velika stvar, ki bi se je morala lotiti zelo zares. Ko je dejal, da bi bila urednica Hana, s katero se dobro razumeva in ji povsem zaupam, je bila moja odločitev precej lažja.

Pri svojih najstniških letih pravite, da ste imeli že dovolj napisanih pesmi?

Za pripravo zbirke sem sicer imela leto dni časa. Ko sva se s Hano prvič dobili, je rekla, naj ji pošljem vse, kar imam. Poslala sem ji tretjino, saj mi mnoge pesmi iz osnovnošolskih let niso bile več všeč. V prostem verzu pišem nekako od osmega razreda, od tretjega do šestega razreda sem pisala v rimah aabb, abab in podobno. Ko sem dobila pametni telefon, sem za kakšno leto opustila branje in pisanje. Tako sem imela na izbiro pesmi, ki sem jih napisala v štirih letih od zadnjega leta osnovne šole naprej. V poštev je prišlo okrog sedemdeset pesmi. Ko napišem pesem in ta dosti časa stoji, imam neko distanco, nek odpor do nje.

Izbor za zbirko pa sta v nadaljevanju z urednico pripravili skupaj?

Dobili sva se pri njej doma, s svinčnikom sva šli skozi vsako pesem posebej. Ona je pesmi korigirala, jaz sem sedela ob njej. Vseskozi mi je govorila, da se mi ni treba strinjati z vsem, kar reče, kar se mi je zdelo lepo, a sem po večini soglašala z njenimi predlogi, saj je znala jasno argumentirati, zakaj bi veljalo kje kaj spremeniti, izločiti ali pa dodati ...

Odpriva torej stostransko knjigo z za Založbo Črna skrinjica značilnimi črnimi platnicami. Pišete iskreno, brez olepševanja, v pesmih se razkrivate. Kot govori pesem 84: »Jaz ne lažem. Jaz vam mečem resnico v obraz in vi mislite, da se zajebavam.«

Res pišem iz sebe, iz lastnih izkušenj, svojih občutkov, pogledov na svet, iz svojih stališč in vrednot. Zato tudi po tem, ko jo napišem, pesem preberem in jo nekako tudi sama dojamem, kar pomeni, da stojim za napisanim. Če se zdi, da včasih nakladam, potem nakladam stvari, s katerimi se strinjam in v katere res verjamem. Sicer pa pišem o stvareh, ki jih, vsak na svoj način, vsi poznamo.

Gre za odločitev, da povem, kar imam povedati. Ko zvečer ležim v postelji, se preizprašujem o svojem življenju, potem sprejmem neke svoje odločitve, ki jih zapišem v pesmi. Svoje mnenje tako pretvorim v besede, ker se mi zdi, da imam v poeziji nek glas, ki ga mogoče skozi druge medije ne morem tako jasno in na glas izraziti. Imam res dober občutek, da s poezijo lahko povem vse, kar imam povedati.

Kot včasih ugotavljajo mladi literati, najprej pesmi, potem kratke zgodbe in šele nato roman ...

Ne vem, če. Mogoče bo na neki točki življenja prišlo tudi do tega, saj imam še dosti let pred seboj. Trenutno pa vse bolj prisegam na krajšo formo. Ko sem bila mlajša, sem veliko prebirala mladinske romane, nato kratke zgodbe in nato poezijo. Nekaj časa mi je bilo težko pisati kratke pesmi, za kar sicer nimam pravega argumenta, morda le misel, da na kratko ne moreš ničesar povedati. Zdaj razmišljam drugače, pišem vedno krajše oblike.

Rekli ste, da zvečer razmišljate. Ali tudi takoj zapišete?

Nimam določenega časa za pisanje, prav tako tudi nimam neke rutine za to. Meni ne uspe, da bi ob določenem času sedla za mizo in si rekla, zdaj bom pa napisala nekaj pesmi. Pišem takrat, ko pride ideja, lahko tudi dva meseca ne napišem ničesar. Ko imam idejo, jo poskušam čim prej zapisati, da ne pozabim. Včasih si, ko hodim domov in dežuje, naredim neke zvočne posnetke, a vedno začnem jecljati, ko pozabim, kaj sem hotela povedati.

Pesmi zapisujete na papir?

Odvisno. Včasih sem jih pisala na roko direktno v zvezek, po letu premora pa sem jih začela pisati na telefon – je lažje črtati, dopisovati, popravljati in hkrati to lahko počnem tudi na vlaku, ko se peljem v šolo in nazaj domov.

Izhajate iz umetniške družine, mama in oče delujeta v lutkarstvu, oče riše stripe in se ukvarja z vizualno umetnostjo. Kako je odraščanje v takem okolju vplivalo na vaš odnos do umetnosti in ne nazadnje na to, da se ukvarjate s poezijo, glasbo in plesom?

Zelo, ogromno. Ne vem, ali bi bila to, kar sem, če ne bi odraščala v taki družini. Ko gre za umetnost, je dobro, da te nekdo uvede vanjo. Že od mladih let sem sodelovala v ustvarjanju predstav, risala stripe, se učila gledati umetnost. Najbrž ne bi bila tu ali pa bi se pogovarjala o čem drugem, ne o poeziji in umetnosti. Sem pa zelo vesela in hvaležna, da so me starši vedno podpirali v stvareh, ki jih počnem. Ko sem začela pisati pesmi, je bila mama ta, ki jih je pošiljala na natečaje in je bila vesela zame, morda še bolj kot jaz sama.

Kam se nameravate usmeriti po končani srednji šoli? Velikokrat vas vidim v gledališču.

Zanima me gledališka režija. Starše sem prepričala za abonma v Prešernovem gledališču, sama ga imam tudi v Slovenskem mladinskem gledališču. Gledališče je magično, ker je mešanica različnih medijev, od besede do scene, igre, glasbe, kostumografije ... Morda imam težavo, ker me v življenju zanima toliko stvari in trenutno še ni tiste, za katero bi rekla: to je to. Ukvarjala bi se s pisanjem, igranjem klarineta, nisem pa pripravljena vsega vložiti v to. Gledališka režija pa ponuja toliko različnih dejavnikov, toliko svobode v uporabi različnih umetniških znanj, da lahko zadovolji moja različna zanimanja in vsestranskost.

Kakšni so odzivi na vašo pesniško zbirko?

Reakcije na zbirko so večinoma pozitivne – in kar me še posebno veseli: od ljudi različnih generacij. Tudi starejši jo prav lepo berejo, čeprav se nisem trudila biti razumljiva vsem, saj sem še posebno na začetku pisala le zase.