Umetnost mladih

Na spletni strani YouTube gledam posnetek srečanja, ki je bilo v četrtek, 28. maja 2026, v novem kulturnem domu v Poljanah. Povabljen sem bil, da se ga tudi osebno udeležim, a ni šlo, iz zdravstvenih razlogov. In tako se zgodi, da se srečanja udeležim šele zdaj, z ogledom posnetka in s pisanjem tega članka. Nič ni zamujeno, dokler ni pozabljeno.

Zgodilo se je 20. aprila 1986

Preberimo najprej, kako je svoj spomin na izvirni dogodek opisal pisatelj Boris Pintar (1964). »Ko sem študiral filozofijo in sociologijo kulture na ljubljanski univerzi, je več študentov iz Poljanske doline študiralo na umetniških akademijah in porodila se mi je zamisel, da bi predstavili umetnost mladih Poljanske doline na literarno-glasbeni prireditvi in na likovni razstavi v Poljanah. KUD, predsednik je bil Jaka Šubic, je zamisel podprl. Z Iztokom Sitarjem in z Andrejem Šubicem, ki je prevzel vlogo povezovalca odrske predstavitve, smo se odločili, da bomo k sodelovanju povabili mlade ustvarjalce, ki obiskujejo umetniške akademije, pri literatih smo se odločili za merilo revialnih in knjižnih objav. Morda smo prizadeli katerega-o izmed številnih ljubiteljskih ustvarjalcev-k, nekateri-e so kasneje postali profesionalni-e. Maja Šubic je narisala plakat, s katerim smo prelepili avtobusne postaje po Poljanski dolini, in 20. aprila 1986 smo pripravili sejem moderne umetnosti poljanskih umetnikov, ki so ga obiskali številni obiskovalci iz domačih in tudi bolj oddaljenih krajev in je bil odlično sprejet. Razstava je bila v učilnici in na hodniku stare osnovne šole v Poljanah, odrska predstavitev je bila v dvorani KUD-a, Ivan Oblak je poskrbel za odrske luči, Janez Kloboves za rekvizite in s Sonjo Bonča tudi za pogostitev po predstavi v kuhinji KUD-a, kjer je bila kasneje pošta, kar je bil prispevek gostilne Na Vidmu. Svoja dela smo na ogled postavili: fotograf Janez Bogataj iz Gorenje vasi, pesnik Janez Debeljak iz Hotovlje, pesnik Matej Demšar z Visokega, pianistka in pesnica Polona Demšar iz Predmosta, pesnica Lidija Dolenc iz Podpulfrce, pesnik Franc Frlic ml. iz Suše, kipar Metod Frlic iz Suše, pesnik Janez Ramoveš iz Suše (Franc Frlic, Metod Frlic in Janez Ramoveš so v Vas-canih naslednji dve leti sodelovali kot skupina Ne bom oprala teh krvavih madežev), pesnik Renato Gorjan iz Gorenje vasi, pesnik Franc Kopač iz Žirov, kipar Janez Mravlja s Hotavelj, pisatelj Boris Pintar iz Poljan, fotograf in pesnik Igor Pustovrh iz Gorenje vasi, stripar Iztok Sitar iz Poljan, pesnica Rosvita Sitar iz Poljan, režiser Andrej Šubic iz Hotovlje, slikarka Maja Šubic iz Predmosta in skladatelj in pianist Boris Vodopivec iz Gorenje vasi. Veseli smo bili dobrega sprejema in mnogi so si naslednje leto želeli ponovne predstavitve.« (Vir: članek Gorana Šušnjarja v Podblegoških novicah)

Kaj pa moj spomin? Ja, lahko ga obudim, bil sem zraven. Povabljen sem bil kot urednik revijalnega zbornika Žirovski občasnik (ŽO), v katerem sem v tistih letih, že pred dogodkom in po njem, objavljal prispevke prav teh mladih umetnikov. Na srečanje sva prišla skupaj s pesnikom Francem Kopačem, ki je bil prva pesniška violina ŽO. Bila je nedelja, ob štirih popoldne sva prišla v staro poljansko osnovno šolo (opuščena še stoji), na odprtje razstave. Zapel nam je kvartet ljubljanske Akademije za likovno umetnost, v spominu imam dve od pevk: Majo Šubic in njeno vrstnico Jano Dolenc. Ta ni bila Poljanka, poljanski rojak je bil njen oče Janez Dolenc, profesor slovenščine na Gimnaziji v Tolminu, osebno sem ga spoznal pozneje, ko je bil moj gost na Glasovi preji o Ivanu Tavčarju. Na takratni poljanski sceni pa sta me najbolj impresionirala Ive Šubic, tedaj najbolj markantni likovni umetnik Poljanske doline, in njegova žena Sely, ravnateljica šole, bila sta neformalna mentorja tega srečanje, tako sta tudi nastopala, osebno sem ju spoznal prav takrat. Iz šole smo šli v kulturni dom, na »literarno-glasbeni dogodek«. Ko so takratni udeleženci letos obujali spomine na tisti dogodek, so vsi po vrsti poudarili dejstvo, da se komaj še kaj spomnijo, enako velja zame. Neverjetno je, koliko pozabimo, zato je tem bolj dragoceno, če se kak spomin le otme pozabi. In to je pravzaprav dovolj, »z vidika večnosti« so vse podrobnosti le malo pomembne. No, dogodek je bil, zgodil se je in bil je lep. Če se prav spominjam, smo šli na koncu še v Hotovljo, Ive in Sely sta nas povabila na svoj dom in pogostila. Moj poklon jima velja še zdaj.

Plakat za srečanje Umetnost mladih Poljanske doline, ki je bilo 20. aprila 1986 v Poljanah nad Škofjo Loko / Avtorica: Maja Šubic

Od takrat je že štirideset let

Listam po enem od starih zvezkov ŽO, števila 9-10, iz prav tistega leta 1986, številka je sicer v znamenju Černobila. Ja, Černobil se je zgodil le šest dni po dogodku v Poljanah, 26. aprila, med njima ni povezave. Ali pač? V dolini je takrat na polno nastajal Rudnik urana Žirovski vrh in nanj in na morebitne posledice rudarjenja smo postali po Černobilu še bolj pozorni. V zadevnem ŽO je več objav udeležencev poljanskega srečanja, gotovo sem jih za objavo nagovoril že na dogodku ali kmalu po njem. Pesmi so objavili Matej Demšar, Igor Pustovrh in Franc Kopač, prozni tekst pa Boris Pintar. Pesnik Demšar je na letošnjem srečanju povedal, da je šel tisto leto k vojakom, in tam mu je nek oficir oponesel ravno tisto objavo v ŽO. Oficir ŽO seveda ni mogel sam poznati, o vojakovih pesmih je lahko bral le v »karakteristiki«, ki jo je Demšar prinesel iz Škofje Loke …

Kaj o dogodku poudariti danes? Po mojem zlasti dvoje. Prvo je dejstvo, da vsaj petih udeležencev ni več med nami. Umrli so pesniki Renato Gorjan, Franc Kopač in Igor Pustovrh, ki je bil v nadaljevanju predvsem fotograf. Umrl je kmet in šofer, po duši pa pesnik Brane Frlic, legendarni kantavtor »poljanskega bluesa«. Umrl je Janez Debeljak iz Hotovlje, pesnik in kmetijski svetovalec. Drugo je dejstvo, da so nekateri od udeležencev že dolgo uveljavljeni avtorji na nacionalni umetniški sceni: fotograf Janez Bogataj, akademski kipar in profesor Metod Frlic, pisatelj Boris Pintar, pesnik Janez Ramoveš, stripar in zgodovinar stripa Iztok Sitar, gledališčnik Andrej Šubic, akademska slikarka Maja Šubic. Kar sedem od približno dvajsetih, ena tretjina se je torej uveljavila v umetniškem svetu. Žal ne vem, kdo vse so v letu 2026 talenti, ki poosebljajo umetnost mladih Poljanske doline danes, a gotovo so, mogoče bodo tudi oni čez štirideset let »etablirani« ustvarjalci. Mogoče, čas vse pokaže. Marsikaj pa, hvala bogu, tudi skrije …