Tudi neljub dogodek odpre oči!

»Če bratranec ne bi nagonsko stopil koraka nazaj ali če bi tovornjak zaneslo nekoliko bolj v stran, bi bil izid drugačen. Samo sreči se je lahko zahvalil, da je ostal živ. S tem dekletom se je potem razšel in si našel drugo.«

Ko je Matej zbiral nenavadne družinske zgodbe, ga ni zanimalo le to, kaj se je zgodilo, temveč tudi to, kako so se pripovedi skozi čas spreminjale. Nekateri so v teh dogodkih videli naključja. Drugi so govorili o usodi, ki ji nihče ne more uiti. Tretji so življenje vzeli takšno, kot v resnici je: nepredvidljivo, včasih kruto, drugič prizanesljivo.

Matejevo pripovedovanje je bolj podobno novinarskemu poročanju kot osebni izpovedi. Ko mu to omenim, se nasmehne in reče, da ga življenje ni naučilo sentimentalnosti.

Preden sem prisluhnila njegovi osebni zgodbi, mi je zaupal še nekaj razlogov, ki so ga prepričali, da se dobro prej ali slej vrne z dobrim, le da se tega ljudje zmeraj ne zavedamo.

»Naša žal že pokojna soseda je zmeraj nergala, da v življenju nima sreče. Potem pa mi je nekoč pripovedovala, da je toča večkrat stolkla sosedom ves pridelek, le njen vrtiček je kot po čudežu zaobšla. Kar nekaj energije sem porabil, da sem ji razložil, da mora biti za to hvaležna, pa ne vem, ali me je razumela.«

Potem pa je nadaljeval. »Bil sem eden tistih revežev, ki smo imeli dva 'šihta', če smo hoteli kaj prihraniti. Konec tedna sem po navadi delal kot nočni varnostnik. Ta čas sem izkoristil za učenje, saj sem ob delu še študiral. Pa morda niti ne bi, če me ne bi ob vrstnikih, ki so 'šminkirali' v lepih oblekah in kravatah, medtem ko sem jaz hodil na delo v kavbojkah, razjedala pozitivna zavist. Bil sem tudi ravno prav trmast, na srečo. Čas za dekleta mi je zato kar ušel iz rok. Nekoč sem šel obiskat sodelavca, ki je bil na rehabilitaciji po operaciji kolena v Strunjanu. Posadil sem ga na voziček in peljal malo naokoli ob obali. Med potjo sva govorila o tem in onem, potem pa je začel razlagati, kako se mu smili sotrpin, ki nima nikogar, da bi mu delal družbo. 'No, bom pa še z njim naredil krog,' sem se sam pri sebi odločil. Ko bi vi vedeli, kakšno veselje sem mu naredil! Kar zaživel je, ko sva se ustavila ob obali, da je lahko zrl v morje! Pripovedoval mi je o ženi, ki jo je izgubil pred dvema letoma, pa o sinu, ki je bil poročen na drugem koncu Slovenije. Jokal je, ko je omenil hčerko, ki jo je še pred rojstvom otroka zapustil fant in šel z drugo. Razumel sem, da s trimesečnim dojenčkom ne more potovati na Obalo z avtobusom, zato sem se spontano ponudil, da jo lahko naslednjič spotoma poberem in pripeljem na obisk. Ponudil sem se iz usmiljenja, kaj naj rečem drugega ... V Logatcu sem zavil z avtoceste, naložil Matejo (tako ji je bilo ime), njeno hčerko in voziček. Med potjo sva se pogovarjala komaj kaj, nisem bil ravno tip moškega, ki bi silil v ženske, ki so bile že na pol oddane. Domov grede sva bila že malo bolj zgovorna. Povedala mi je, da se bo preselila k očetu, ki nima nikogar, da bi mu kuhal in skrbel zanj. Ker nisem hotel vzeti denarja za bencin, me je ob očetovi vrnitvi domov povabila na kosilo. Seveda sem obljubil, a sem potem, ob kopici službenih in študijskih obveznosti, tudi hitro pozabil.

Bilo je enkrat konec junija, ko me je spet poklicala. Bilo mi je prav nerodno, ker sem moral nekaj sekund razmišljati, kdo je ta Mateja. Pa sem šel na obisk. Vsi so me bili zelo veseli, z menoj so ravnali kot s kraljem, česar pa nisem bil vajen. Žal sem se moral ob petih posloviti, saj sem obljubil sodelavcu, da bom prišel v nočno izmeno malo prej kot po navadi. Čez kakšen mesec je imel gospod rojstni dan, pa sem bil spet povabljen. Šele ob tem obisku sem si Matejo malo bolje ogledal. Ni bila napačna. Všeč mi je bilo, ker je bila do hčerke tako pozorna in ljubeča. Zapletla sva se v pogovor. Na kratko mi je razložila, kako je sredi tretjega letnika zanosila, kako jo je fant na prigovarjanje svojih staršev pustil na cedilu. Silili so jo, da bi splavila, a tega ne bi naredila za nič na svetu.

Tako je naneslo, da sva se začela družiti. Zdi se mi, da se je to zgodilo tudi zaradi njene hčerke, ki mi je zelo prirasla k srcu. Par sva postala šele čez kakšno leto, poročila pa sva se, ko je diplomirala.

Tudi poročni dan je bil nekaj posebnega. Še v petek je bil zunaj pravi sodni dan, deževalo je in grmelo kot že dolgo ne. Kozolec, kjer smo nameravali imeti malo zakuske, je celo poplavilo. A kot po čudežu smo se prebudili v lepo, zelo sončno jutro. Pred cerkvijo pa smo doživeli neljubo presenečenje. Pričakal nas je oče Matejinega otroka. Bil je pijan, začel je rogoviliti in jo prositi, naj se ne poroči z menoj. Bilo je prav mučno. A je bil duhovnik dovolj odločen in priseben, da ga je s prigovarjanjem prepričal, da se je usedel v avto, nakar ga je eden od povabljenih jokajočega odpeljal domov.

Šele v tistem trenutku sem spoznal, kako rad imam Matejo, koliko mi pomeni njena hčerka. Prav zabolelo me je od vsega, kar sem čutil do nje. Včasih človeku tudi neljub dogodek odpre oči!

Čez dobri dve leti se nama je rodila še ena hčerka. V porodnišnici so odkrili, da ima otrok napačno lego, saj se ni in ni hotel obrniti, da bi se porodil z glavico naprej. Preden je v porodno sobo prihitel porodničar, je hčerka – vsemu navkljub – kar sama od sebe pridrsela na svet. Sicer je imela okoli vratu ovito popkovino, a so ji hitro pomagali, da je zadihala in se začela na vso moč dreti. Sina je rodila v rešilnem avtu, medtem ko sem bil v službi. Mateja mi še danes nagaja, da se je to zgodilo zato, ker sem hčerkin porod, ki je bil res zelo težak, komaj preživel …«

(Konec)