Trdne kmečke rodbine

Keršiči izvirajo iz Dolenje vasi, s precej velikega grunta – pr' Stroj. Kot veliko kmečkih rodbin so tam že od nekdaj. Ker so bile v zadnji generaciji same neporočene ženske, stric Jaka pa je ostal neporočen, je kmetija prešla na nečaka Dušana Korenčana.

Mihael Keršič (*1845) je prevzel domačijo pr' Stroj, njegov mlajši brat Anton (*1848) se je pa priženil k Dobravčevi Mini Pogačnik (1845–1922). Imela sta dva otroka. Petrova sestra Frančiška (1879–1935) se je omožila s Petrom Debeljakom (1881–1949), pr' Černet, v Srednji vasi in z njim imela pet sinov in eno hčerko. Na Keršičevem grobu na podbreškem pokopališču, ki se nahaja poleg Franckovega, je vklesano tudi ime Peterčka (Frančiškin sin), ki je še kot petletni fantek utonil v greznici.

Hišo v Srednji vasi (pr' Dobravc) so kupili ob jožefinskih reformah (1780–1790) in imeli poleg kmetije gostilno in lesno trgovino. Tudi tokrat se zahvaljujem Belizarju Keršiču ter drugim potomcem obeh rodbin za dragocene podatke o prednikih.

Josipina (Pepca) Majzelj se je leta 1910 poročila z Belizarjevim starim očetom Petrom Keršičem. Glej »Keksi tete Pepce«. Njena sestra Franja Majzelj se je poročila z mokronoškim sodnikom. Davorin Zwitter je šele kasneje – l. 1910 – postal novomeški sodnik. Sestra Tončka se je poročila z zdravnikom Lapajne.

Do konca prve svetovne vojne sta teta Pepca in Peter živela v Postojni, kjer je bil Keršič predsednik sodišča. Med vojno je bilo tu tudi poveljstvo Soške fronte in z njim vrhovna civilna oblast. Keršiči so še danes ponosni na fotografijo, na kateri se Peter rokuje s habsburškim prestolonaslednikom (in kmalu našim zadnjim cesarjem) Karlom, ko je ta obiskal fronto. Po vojni je prevzel vodenje Ljubljanskega okrožnega sodišča, v Beogradu pa je bil član Državnega sodišča za zaščito države. Zelo je bil družaben in med drugim aktiven v Planinskem društvu, predsedoval Lovski zvezi itd. Pepca je po drugi strani vedno ostajala doma, kar jo je motilo. Premoženje Majzljevih je gotovo bilo ključni razlog za poroko (oziroma za obe podbrežki poroki).

Fani (*1874) je s Franckovim Papijem imela dva otroka in pet vnukov, Pepca (*1885) in Peter Keršič pa sta imela pet otrok in obilo vnukov.

Kar se tiče skupnih otrok, je bila Sofija (Zefka) najstarejša (1911–1934) in je še mlada umrla. Kot edina je bila rojena v Podbrezjah. Sledil je Peter (1914–2004), inženir strojništva, ki je velik del življenja preživel v Srbiji kot letalski inženir. Bil je bolj samotar. Poročil se je šele po 50. letu, ko se je preselil v Ljubljano, kjer je bil nekaj let ravnatelj Centralno tehniške knjižnice – CTK. Njegov zakon je ostal brez otrok, nečaku močno v spominu je pa ostala stroga osebnost žene, ki je bila učiteljica in je od otrok zahtevala določen red.

Poleg opisanih obstajajo v vasi Podbrezje še starejše medsebojne sorodstvene vezi. Ljudje so se ženili med seboj. Ena Keršičeva je bila poročena s Šupicem, njuna hči pa z Ažmanom (pr' Štrithovih).

Belizar Keršič meni, da so bile prijateljske vezi, stkane med njegovim starim očetom, stricem Acijem, Cirilom ter »atkom«​ – Alešem Paulinom (*1896) pomembnejše od sorodstvenih vezi. Tako so na primer skupaj zidali hiše z istim arhitektom (Josip Costaperaria, ki je projektiral tudi Ljubljanski velesejem, katerega direktor je bil Ciril Pavlin). Glej članek Mondeno življenje bratov Pavlin, 2. del. Belizarjev praded Anton Keršič je bil od ustanovitve naprej odbornik v Podbreški kmetiški posojilnici.