Z leve: slavljenka Slavka, njena vnukinja Mojca in hči Boža ter delovna terapevtka Denis Kamnar / Foto: Tina Dokl
Z leve: slavljenka Slavka, njena vnukinja Mojca in hči Boža ter delovna terapevtka Denis Kamnar / Foto: Tina Dokl
Stoletje zgodb in spominov
V petek, 30. oktobra, je častitljiv stoti jubilej praznovala Stanislava Kusterle iz Škofje Loke. Slavka, kot jo kličejo domači, je bila priča številnim zgodovinskim dogodkom, njeno življenje pa je dragocen spomin na čase, ko sta največ štela trdo delo in medsebojna pomoč.
Stanislava Kusterle, rojena Čemažar, po domače Bognarjeva, se je rodila leta 1926 v Stari Loki očetu Jožetu in mami Ivanki. Bila je najstarejša izmed štirih otrok, poleg nje so družino sestavljali še brat Jože ter sestri Minka in Zinka. Čeprav je bilo življenje skromno – doma so imeli njivo, dva prašiča, kravo in kokoši – jim osnovnih življenjskih potrebščin ni primanjkovalo.
Stanislava je odraščala v času, ko je bil svet precej drugačen, kot je danes. Sprva je obiskovala vrtec pri nunah v Škofji Loki, kasneje osnovno šolo pri uršulinkah na Loškem gradu, ob tem pa tudi obrtno šolo, ki je potekala v popoldanskem času v stavbi današnje Osnovne šole Škofja Loka-Mesto. Po končanem šolanju se je po tetinem nasvetu izučila za frizerko in to je bil začetek poti, po kateri je hodila skoraj vse življenje. »Frizerstvo ji ni pomenilo zgolj dela, temveč tudi možnost samostojnosti, ki ji je v kasnejših letih še kako prav prišla,« so ob tem poudarili njeni domači.
Njeno mladost je v veliki meri zaznamovala druga svetovna vojna. Za šest mesecev je bila poslana v avstrijski Passail, kjer je opravljala težka kmečka opravila, v prostem času pa kljub skromnim razmeram strigla ženske, s katerimi je živela. Nevarnostim ni ušla niti v domači Škofji Loki, kjer so jo Nemci zaradi protinemškega letaka za približno 14 dni zaprli. Po materinem posredovanju so jo izpustili, a je kljub tveganju nadaljevala svoj tihi upor proti okupatorju – po vrnitvi v frizerski salon je namreč ponovno nalepila protinemški letak. Posebno boleč spomin jo veže tudi na leto 1944, ko so Nemci ustrelili lastnika frizerskega salona, v katerem je delala. Spomini na leta, zaznamovana s strahom, nasiljem in izgubami, so jo spremljali še dolgo po koncu vojne.
Po vojni je Slavka v frizerskem salonu spoznala Ivana Kusterla. Leta 1946 sta se poročila ter se skupaj lotila gradnje hiše na Potočnikovi ulici v Škofji Loki. Kot so nam zaupali njeni domači, sta do zemljišča prišla s pomočjo družine. »Slavkina mama je prispevala denar za parcelo, Ivanov brat pa je za pomoč pri nakupu prodal celo svojo harmoniko.« Slavka in Ivan sta si z vztrajnostjo in pridnimi rokami ustvarila dom, ki so ga kasneje obogatili trije otroci: sin Janez ter hčerki Marija oziroma Mira ter Boža. Slavka je danes babica osmim vnukom in prababica 16 pravnukom.
Stanislava jesen življenja preživlja v Centru slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka, kjer so ji ob častitljivem jubileju pripravili prijetno presenečenje s torto in šopkom cvetja. Voščit sta ji prišla tudi direktorica centra Andreja Valant in škofjeloški župan Tine Radinja. »V stotih letih je bila priča izjemnim spremembam sveta – od časov, ko so po loških ulicah še vozili konjski vozovi, ko so ljudje večino stvari izdelali in pridelali sami, do današnjega sodobnega življenja. Njena življenjska pot je dragoceno pričevanje o preteklosti Škofje Loke in generaciji, ki je doživela številne zgodovinske prelomnice,« so ob tem še dejali njeni bližnji, ki ji iz srca želijo predvsem zdravja, miru, zadovoljstva in še veliko lepih trenutkov.