Saj sem opazila ... a nisem mogla verjeti!

Na srečanju s Katjo se je zgodil sicer mimobežen, a zelo zanimiv dogodek. Mimo naju je s polno košaro kostanja prihitel moški in si z roko sramežljivo pokrival zadnjo plat. »Mudi se mi do šivilje,« je zaklical proti nama,« med lazenjem po bregu so se mi strgale hlače.«

Katja je ostala mrtvo hladna, le jaz sem z nemalo sočutja gledala za njim. Ko je izginil izpred oči, se je sogovornica začela smejati: »Pa ne, da si mu nasedla? Sodi med najbogatejše Slovence, jamra pa tako, da bi mu človek brez razmišljanja dal za kos kruha!« Še preden sem lahko prisluhnila njeni zgodbi, sva potem pokramljali še o tem, kako narobe je, ko sočloveka sodimo le po videzu ali po njegovih mimobežno izgovorjenih besedah. Toliko izkušenj pa že imam, da sem ji z lahkoto verjela, ko je dejala, da jih ni malo, ki lahkoverne naivneže s tleskom prstov peljejo žejne čez vodo.«

Le pri svojem bivšem možu še zmeraj ni čisto prepričana, kdo je večji prevarant – on ali njegova partnerka; in kdo se je od koga učil.

»Ko danes pripovedujem, kaj se nam je zgodilo, me ljudje najprej vprašajo, kako da nisem ničesar opazila. Saj sem, a hkrati nisem mogla verjeti, da se grde reči dogajajo meni! Raje sem se prepričevala, da moža daje druga puberteta, sploh ko si je omislil tečaj golfa, ki ni bil ravno poceni. Če bi mi kdo že na začetku povedal, da bom s hčerkama ostala brez doma, da bom šest let odplačevala za njim dolgove in se nazadnje na smrt bala človeka, s katerim imam dva otroka, mu ne bi verjela.

Najin zakon je bil zelo običajen. Oba sva se vozila v službo v Ljubljano, gradila sva hišo in vzgajala hčerki. Najini zaslužki so bili več kot solidni. Med gradnjo smo živeli pri mojih starših. Ni bilo vedno prijetno, saj se je mama rada vtikala v stvari, ki je niso zadevale, a smo vedeli, zakaj stiskamo zobe. Vsaj zdelo se mi je tako. Mož je bil priden, marsikaj je znal pri hiši narediti sam. Ob sobotah so prišli prijatelji, jaz sem kuhala, malo smo delali, malo žurirali, mama je doma pazila otroka. Ko smo se preselili, sem bila prepričana, da je najtežje obdobje za nami.

Poleg hiše smo imeli še manjše stanovanje, ki ga je mož podedoval, in staro hišo z nekaj zemlje. Eno in drugo sva nameravala nekoč preurediti za hčerki ali prodati, če bi potrebovali denar. Nismo živeli razkošno. Imeli smo dva avtomobila, poleti smo šli za skoraj mesec dni na morje, večje nakupe pa sva z možem zmeraj načrtovala skupaj.

Žal pa takšno življenje brez adrenalina možu očitno ni bilo dovolj. Začel je govoriti, da drugi živijo bolje, čeprav delajo manj. Motilo ga je, da je znanec kupil drag avto, sodelavec pa apartma na morju. Prej takšnih stvari skoraj ni omenjal. Potem celo vpričo hčerk vedno pogosteje komentiral, da smo neumni, ker samo delamo in varčujemo. Vprašala sem ga, kaj nam manjka. Rekel je, da tega ne bom razumela, ker sem zadovoljna že s polnim hladilnikom.

Padlo mi je v oči, da ima telefon ves čas pri sebi. Prej ga je pustil na kuhinjski mizi, zdaj ga je nosil s seboj celo v kopalnico. Če sem se približala, je zaprl stran, ki jo je gledal. Razlagal je, da se pogovarja o poslu. Nekaj časa sem mu verjela. Imel je znance, s katerimi so si občasno pomagali pri dodatnem delu, zato se mi ni zdelo nenavadno, da ga je kdo poklical tudi zvečer.

Za drugo žensko sem izvedela po naključju. Na zaslonu se je pokazalo sporočilo, ko je telefon polnil poleg mojega. Na ekranu se je pojavila fotografija ženske, ki je v kamero otresala z velikim oprsjem. Ko sem se opomogla od šoka, sem ga vprašala, kaj to je. Najprej je trdil, da gre za šalo, potem je dejal, da si z neko »gajstno« žensko z nekega drugega ministrstva samo dopisujeta. Šele takrat, ko sem ga postavila pred zid, je priznal, da jo je spoznal na nekem portalu in da se dobivata. Najbolj me je prizadelo, kako mirno je govoril o tem, kot da sem jaz tista, ki po nepotrebnem zapleta in mu jemlje pravico do moškega užitka …

Povedal mi je tudi stvari, ki jih nisem želela slišati. Kaj vse zna ona, kako se ob njej počuti in česa pri meni ni nikoli doživel. Rekla sem mu, naj neha, ker me ponižuje. Odgovoril je, naj utihnem, da sem sama hotela slišati resnico. Nisem ga spraševala po podrobnostih iz njune postelje. Hotela sem vedeti, ali namerava ostati z družino in ali se bova ločila. Tako nizko sem padla, da bi bila še kar z njim, če bi se tisti drugi odpovedal.

Nekaj časa je obljubljal, da bo prekinil stike. Zaradi hčerk in vsega, kar sva ustvarila, sem mu dala priložnost. Danes bi ravnala drugače, takrat pa nisem mogla kar odnehati, saj sva bila skupaj malo manj kot dvajset let. Ni šlo samo za to, ali ga imam še rada, bolj je šlo za pripadnost, za moškega, ki je bil praktično moj prvi. On je medtem prihajal domov, kadar se mu je zljubilo, in se jezil, če sem vprašala, kje je bil.

Sanjalo se mi ni, da je začel igrati za denar. Najprej spletne igralniške igre, potem še športne stave. Imel je več računov in uporabljal je različne spletne strani. Kadar je kaj dobil, je o tem govoril s takim navdušenjem, da sem si rekla, ja pa pusti mu malo veselja, kaj si tako zatežena! Enkrat mi je celo pokazal nakazilo za 5.400 evrov. Ko sem vprašala, koliko je moral prej vplačati, je postal zadirčen. Trdil je, da v vsem vidim samo težave.

Ljubica ga je pri igrah na srečo zelo spodbujala. To vem iz sporočil, ki mi jih je, ko mu je začela teči voda v grlo, sam pokazal. Pisala mu je, naj bo pogumnejši, naj ne bo zadovoljen z drobižem. Govorila sta o potovanjih in stvareh, ki si jih bosta kupila. Ne trdim, da ga je prisilila v igranje. Odločal se je sam. Mu je pa zelo ustrezalo, da ga je nekdo občudoval in podpiral pri norostih, ki jih je počel.«