Risoroman je stripovski snobizem

Preden se posvetiva tvoji najnovejši knjigi o stripu ... Čigav je bil glas, ki je že pred leti stripovskemu avtorju in ilustratorju, na uho prišepnil: »Piši o stripu, njegovi zgodovini in sedanjosti, bodi stripovski teoretik?« So nate vplivale polne domače stripovske police ali preprosto razmah stripa na Slovenskem?

Najbolj to, ker takrat ni skoraj nihče pisal o stripu. Sicer pa ima stripovska teorija v Sloveniji lepo tradicijo. Leta 1969 je danes skoraj pozabljeni prvi slovenski stripovski teoretik in kritik, umetnosti zgodovinar France Zupan, v Problemih objavil obširno besedilo Masovna kultura – strip, ki velja za temeljno delo ne samo slovenskega, ampak tudi jugoslovanskega stripa, saj so se po njem zgledovali skorajda vsi kasnejši teoretiki v Jugoslaviji. Mene je že kot otroka poleg stripa samega zanimalo tudi, kdo je avtor, kdaj je strip nastal in sploh zgodovina devete umetnosti. A veš, da je ta termin leta 1964 prvi uporabil Morris, avtor znamenitega Srečnega Luka, ki ravno letos praznuje osemdeset let izhajanja? V najstniških letih sem tako zbiral stripovske tekste iz vseh revij, ki so mi bile dostopne, od Zabavnika in Stripoteke do Starta in Zum Reporterja, tako da se mi je že v tistih predinternetskih časih nabral precejšen arhiv, ki mi je tudi kasneje prišel zelo prav. Kar se pa stripovskih polic tiče, pa so tako polne, da imam ogromno kupov stripov naloženih kar na tleh po vseh kotih, kar mi prav nič ne olajšuje dela, kadar iščem kakšen strip.

Že z naslovom knjige Dan, ko je strip postal umetnost deluješ zelo prepričljivo. Zato hlastno začnem listati po knjigi iščoč dan ... Kdaj je strip postal umetnost?

Ne gre dobesedno za dan, ampak za leto 1977, ko je v Ljubljani izšla Gatnikova Magna Purga, v Zagrebu pa je skupina mladcev z Igorjem Kordejem in Mirkom Ilićem na čelu ustanovila novovalovski Novi kvadrat, ki je imel velik vpliv na kasnejše generacije. Takrat je strip v Jugoslaviji de facto postal umetniška zvrst, ki ga je država priznala tudi s podelitvijo prestižne nagrade za mlade avtorje sedem sekretarjev Skoja, ki sta jo prejela tako Gatnik kot Novi kvadrat.

Kaj je bilo tisto, kar je Magno Purgo Kostje Gatnika, knjigo stripov iz leta 1977, delalo za umetnost?

Gatnik je ameriški underground, iz katerega je izhajal, cepil na takratne družbene razmere ter slovensko zaplankanost in rezultat so bili brezčasni stripi, ki so še danes aktualni. Sicer pa je drugo leto petdeseta obletnica Magne Purge in upam, da jo bo poleg stroke dostojno počastila tudi država, kar si več kot zasluži.

Pravzaprav namesto uvoda knjigo odpiraš z aktualno dilemo o poimenovanju romana v slikah za risoroman (graphic novel, kot mu rečejo v domovini stripa ZDA)​. Kakšna je razlika med stripom in risoromanom?

Dejansko nekateri še vedno mislijo, da je strip šund in manjvredna literatura, zato si zanj izmišljajo različne nazive, kot je risoroman, da bi ga s tem destigmatizirali, čeprav za to ni popolnoma nobene potrebe, saj je strip v Sloveniji, kot smo videli, de facto umetniška zvrst vse od leta 1977 in izida Magne Purge.

V domovini stripa, Ameriki, je ta postal del umetniške kulture šele leta 1992, ko je Spiegelmanov strip o holokavstu Maus dobil Pulitzerjevo nagrado. Strip je bil v Ameriki skorajda stoletje sinonim za šund. Povezovali so ga z mladostniškim kriminalom, cenzurirali, prepovedovali in sežigali na grmadah. Zloglasni direktor FBI-ja J. E. Hoover je imel strip celo za komunistični produkt, čeprav v Sovjetski zvezi stripa kot takega sploh niso poznali. Ko so torej Mausu podelili pulitzerja, so v žiriji staknili glave skupaj in iz naftalina potegnili besedno zvezo »graphic novel«, ki so jo denimo v Španiji v šestdesetih letih uporabljali za stripovske priredbe literarnih del, in čast nagrade je bila rešena, saj je niso dali preziranemu in zaničevanemu stripu, ampak grafičnemu romanu. V Ameriki je ta izraz danes že skorajda povsem izpodrinil besedo »comic«, ki resda ni najbolj ustrezna, saj stripi že od tridesetih let naprej niso bili zgolj humoristični, ampak predvsem pustolovski.

Kar pa seveda še zdaleč ne pomeni, da se moramo tudi pri nas udinjati ameriškemu kulturnemu imperializmu, ravno nasprotno. Beseda strip, ki smo jo prevzeli od Srbov, ko je leta 1935 urednik Politike Dušan Timotijević iz besedne zveze »comic strip« vzel samo drugi del, se je pri nas popolnoma udomačila v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, tako da ni nobene potrebe po preimenovanju. Beseda risoroman, kot so pri nas nekateri prevedli naziv »graphic novel«, je tako zgolj stripovski snobizem.

Takole je Iztoka Sitarja pred dvema letoma upodobil mehiški avtor stripov Tony Sandoval. / Foto: osebni arhiv

V knjigi pišeš o številnih pomembnih stripih, ki so zaznamovali njegovo zgodovino, naj gre za njegove začetke, stripovsko ustvarjalnost v nekdanji državi in seveda aktualno slovensko stripovsko produkcijo. Obravnavaš več kot trideset stripov, ki po tvojem mnenju presegajo medij. Kaj je odločalo pri izboru?

Teksti so v bistvu zbirka recenzij, ki sem jih pisal za Literaturo, rdeča nit pa je družbena kritika, ki se vleče skozi vse stripe in besedila. Prav tako kot sam rišem družbeno angažirane stripe, o njih tudi pišem. V besedilih obravnavam žanrsko različne stripe, od prvega komunističnega stripa v kraljevini Jugoslaviji iz leta 1936, ko je bila partija prepovedana in so komunisti trohneli po zaporih, do sodobnih stripov o begunski krizi v Evropi, ki bodo mogoče odprli oči kakšnemu zadrtemu nacionalistu in antimigrantu. Poseben pečat je na stripovskih priredbah družbeno angažiranih literarnih del, kot so Cervantesov Don Kihot, Swiftov Guliver, Miltonov Izgubljeni raj ali Kafkova Preobrazba. Tako kot v svojih stripih dajem tudi v tekstih velik poudarek na obrobne in najranljivejše družbene skupine, predvsem pa na zlorabo žensk – in v knjigi je predstavljenih nekaj res pretresljivih biografskih zgodb dejanskih junakinj, ki bi jih morali prebrati predvsem moški.

Naslovnica najnovejše knjige Iztoka Sitarja / Foto: osebni arhiv

Se strinjaš, da so strip na Slovenskem popularizirale revije, v prvi vrsti Zvitorepec, v sedemdesetih preveden Politikin zabavnik, mnogi pa s(m)o se takrat srbohrvaščine učili iz Stripoteke, iz stripov Zlatne serije (Zagor, Veliki Blek, Komandant Mark) in vsekakor Alan Ford?

Spomladi, 7. aprila, je minilo natanko šestdeset let od izida Zvitorepca in prava sramota je, da so ta jubilej spregledali prav vsi mediji. To je bil takrat tak stripovski bum, ki si ga danes sploh ne moremo predstavljati. Ljudje so že navsezgodaj zjutraj v vrstah čakali nanj pred trafikami in brali so ga malone vsi, od otrok do intelektualcev. Zvitorepec je z dobrim izborom stripov in ravno tako dobrimi, čeprav malce arhaičnimi prevodi naredil ogromno za stripovsko pismenost pri nas, saj smo lahko prej brali samo srbohrvaške izdaje. S čimer ni bilo sicer nič narobe, saj smo se tako naučili srbohrvaško in Alana Forda še zdaj ne morem brati v drugem jeziku, seveda pa smo nujno potrebovali dobro domačo revijo in jo z Zvitorepcem tudi dobili. Vsekakor bi morali 7. aprila praznovati nacionalni dan stripa! Ko je v začetku sedemdesetih let naklada Zvitorepca začela padati in je s šestdeset tisoč izvodov zdrsnila na dvajset tisoč, ga je leta 1973 zamenjal Zabavnik, ki je poleg stripov prinašal tudi pustolovske zgodbe in barvne zgodovinske slikanice, ki smo jih lahko prej brali v Vsevedu, poleg tega pa je objavljal še ljubezenske zgodbe bralcev, ki so jih navdušeno prebirala predvsem dekleta, s čimer je tudi ženskemu spolu bolj približal strip nasploh, ter nadaljeval stripovsko kontinuiteto.

Katere stripe bi torej moral na svoji polici imeti vsak nekoliko več kot povprečen ljubitelj stripa?

Vsekakor Gatnikovo Magno Purgo ter Lavričeva Rdeči alarm in Bosanske basni. Sicer pa bi bilo najbolje, da vsak nekoliko več kot povprečen ljubitelj stripa vzame v roke Dan, ko je strip postal umetnost in se po prebranih besedilih sam odloči, katere stripe bi imel rad na knjižni polici.

Kako bi naslovil strip, v katerem bi obravnaval turbulenten, da ne rečem precej zmeden čas, v katerem živimo?

Tak strip že imamo, imenuje se Alan Ford. Včasih smo se mu smejali, danes pa ga živimo.

V knjigi strip tudi na teoretični ravni utrjuješ kot deveto umetnost. Kdo ga bo v prihodnje ustvarjal, risarji in scenaristi ali tisti, ki obvladajo orodja umetne inteligence?

Dejansko ne vemo, kam nas bo pripeljala UI. Za zdaj se mi zdi primerno orodje za razne neumetniške projekte, kot so storibordi ali reklame, idealna bi bila kot pomoč pri animaciji, bojim pa se, da se bo razširila tudi na druge umetniške zvrsti, kot sta strip in ilustracija. Jaz bom še vedno risal na star način, s tušem na papirju, kar sicer počne vedo manj avtorjev, saj predvsem mlajši skorajda vsi rišejo digitalno. Če na globalni ravni ne bo zakonskih omejitev glede uporabe UI pri umetniških projektih, potem se mi prihodnost za bodoče stripovske rodove ne zdi ravno rožnata.