Prepovedana flavta

Skozi desetletja sem se naučila, da se trenutki, ko se sogovorniki odločijo povedati svojo zgodbo, ne smejo zamuditi. Nekateri bi se, če bi srečanje preložili, celo premislili. Tudi Anica je bila takšna. »Zdajle ali pa nič!« mi je rekla, ko je prišla na obisk.

Pripeljal jo je sin, saj je zaradi padca in poškodovanega gležnja hodila s hojico. Pomagala sem ji, da se je udobno namestila. »Zdaj pa pohitiva, preden mi bo noga 'zaspala' in se bom morala ponovno sprehoditi, da jo 'oživim',« me je spodbudila ter začela: »Rodila sem se leta 1947 kot zadnji otrok v številni družini. Oče je bil že v letih, tudi mama ni bila več mlada, imela je že 42 let. Nenehno je bila utrujena. 'Kaj bi dala, da bi lahko vsaj eno noč prespala,' je govorila. Težka in mučna leta med drugo svetovno vojno, ko je bila z otroki, taščo in tastom sama doma, so ji popila vso energijo. Oče se je oglasil le dvakrat in vsakič jo je naredil nosečo. O tem, kje in kako je preživel vojno in leta po njej, doma nismo govorili. To je bila prepovedana tema. Ko sem kdaj, že kot šolarka, vprašala, je mama utihnila, starejši bratje in sestre pa so pogledali stran. Povedali so mi le to, da se je vrnil drugačen, pa ne le zaradi kolena, v katero je nekoč priletela krogla. Nogo je imel zato trdo, izgovarjal se je tudi, da ni sposoben delati ne na polju ne v gozdu. Je pa res, da ga je ob spremembah vremena tako močno bolela, da je ponoči vstajal, jokal in tulil na podstrešju, kamor se je največkrat zatekel. Mislila sem, da so vsi očetje takšni – precej nasilni, da se jih tudi drugi vrstniki bojijo. Po zvokih njegovih korakov sem znala ugotoviti, kakšne volje prihaja domov. Na splošno je bil brezčuten in grob človek. Usmiljenja ni imel do nikogar, ne do žene, ne do otrok, ne do živali. Le kravi, ki nam je dajala mleko, je prizanesel. Vse drugo je bilo podrejeno njegovi volji.

Ker sem bila najmlajša, mi je bilo marsikaj prizaneseno. Bratje in sestre so mi pozneje, ko sem odrasla, pripovedovali, kako jih je tepel, kako so morali garati od jutra do večera, on pa jih je priganjal z bičem. Zelo so se ga bali. Ko sem se rodila, sta bila starejša brata pri vojakih, v JLA. Žal se je vrnil le eden, kaj se je zgodilo z drugim, nam niso nikoli povedali. Za njim je ostala le fotografija v vojaški uniformi. Pogosto sem postajala pred njo, včasih sem prinesla tudi šopek rož. Ne starši ne bratje in sestre ga niso nikoli omenjali. Kako bi ga tudi? Verni nismo bili, tako da zanj tudi molili nismo.

Ko sem bila stara šest let, bi morala prvič v šolo. Oče se je naprdnil, da ne bom šla. 'Kaj boš pa tam?' je zamahnil z roko. 'Brati in pisati znaš, poštevanke te bom pa jaz naučil!' Mama ni ugovarjala, preveč se ga je bala. Potem je nekega dopoldneva na vrata potrkal ravnatelj. Z očetom sta se poznala še iz vojnih časov. Dolgo sta se pogovarjala. Kaj sta si povedala, ni prišlo do mojih ušes. Spomnim se le, da je oče nazadnje jezno zamahnil z roko. 'Naj gre, če že mora.' Tako sem teden pred božičem vendarle odšla v šolo. To je bil eden redkih trenutkov, ko se je nekdo upal očetu postaviti po robu. Bila sem priden in vedoželjen otrok. Rada sem zahajala v knjižnico, priključila pa sem se tudi pevskemu zboru. Menda sem imela lep glas, zborovodja je celo upal, da bom študirala solo petje, a mi je življenje namenilo drugačno usodo.

Mama je bila tiha ženska. Danes vem, da je živela v stalnem strahu. Njenega obnašanja pravzaprav nisem znala niti poimenovati. Ko ji je oče nekoč zlomil roko, je več dni trpela, stokala in jokala, preden ji je dovolil k zdravniku. Vrnila se z mavcem na roki. Pričakal jo je na pragu, zraven pa preklinjal, češ kdo bo pa zdaj kaj naredil. Potem se je zapičil vame. 'Nekaj časa ne boš šla k pouku, doma boš bolj koristna,' mi je rekel. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi sam zavihal rokave. Takrat sem mislila, da je tako pač prav, pa nisem ugovarjala.

Oče je prejemal precej visoko invalidsko pokojnino. Toda denar je obdržal zase. Nekaj ga je zapravil za pijačo, nekaj za druge ženske. Kadar smo doma ves teden jedli zelje in repo, je brez slabe vesti hodil v gostilno na golaž, ker on pač tistih pomij, ki jih še prašič ne bi maral, ne bo jedel. Bratje in sestre so komaj čakali, da odrastejo. Čeprav so bili v osnovni šoli zelo pridni, so se raje zaposlili, kot da bi šli v šole. Sestri sta se potem zelo zgodaj poročili, a v zakonu ni bila nobena srečna. Vzeli sta pijanca, ki sta ju izkoriščala in tepla. Eno sploh, ker ni mogla imeti otrok. Po petih letih zakona se je obesila, mož pa je že čez dober mesec pripeljal drugo, a tudi z njo ni mogel imeti otrok. To so bili še časi, ko so bile za neplodnost krive ženske. Tudi drugo ženo je tepel. Kot zanimivost naj povem tole: nekoč jo je držal za lase in vlekel po cesti. Mimo je na kolesu pripeljal moj brat in jo rešil pred nasilnežem. Kasneje sta se poročila. Ker ji je nasilnež zbil več zob, je brat dal svoje prihranke za zobno protezo, tako da je šla k poroki z novimi zobmi.

V petem razredu mi je zborovodja podaril flavto. Bila je od njegove hčere. To je bil najlepši dan mojega življenja! O, kako sem bila ponosna! Ko sem jo prvič prinesla domov, sem jo previdno položila na mizo. Oče je sedel na drugi strani, ob oknu in si na leseni deski rezal suho klobaso. Nekaj časa je gledal mene, nekaj časa flavto. 'Odnesi jo tja, kjer si jo dobila!' je zarobantil, dvignil nož v zrak in ga potem z vso ihto zapičil v desko. Mislila sem, da se šali. 'Flavta ne pritiče delavskemu razredu,' je zarohnel.«

(Konec prihodnjič)