Po 66 letih od valete

Osnovnošolsko izobraževanje, ki se je zanje začelo leta 1952, so v prvih razredih obiskovali ne samo v Kranjski Gori, ampak tudi v nekdanjih šolah v Ratečah, Gozdu - Martuljku in na Dovjem. Zadnja leta so preživeli skupaj v stari šoli v Kranjski Gori, 31 jih je bilo v razredu ob zaključku šolanja leta 1960. Njihov razrednik v zadnjih štirih letih je bil Rado Kočevar. »Na naša prejšnja srečanja je vedno prihajal z beležko, iz katere nam je bral spomine, ko smo kaj ušpičili, koliko znanja smo nabrali ... Lepe spomine imamo na našega razrednika,« sta povedala Majda Hlebanja iz Gozda - Martuljka in Janez Košir iz Podkorena, pobudnika vseh šestih dosedanjih srečanj sošolcev, tudi nedavnega v gostilni Pr' Železn'k v Mojstrani. Trinajst jih je prišlo, nekateri so žal že pokojni, vključno z razrednikom, in poklonili so se njihovemu spominu.

Zanimive so bile poti do kranjskogorske šole v tistih letih, običajno polne otroških dogodivščin. Ratečani so se v Kranjsko Goro pripeljali z vlakom, Podkorenci so do šole pešačili čez Leše in Janez Košir se je v smehu spominjal, kako so »rabutali« repo. Majda Hlebanja, ki je tedaj živela na Belci, je morala najprej do Mojstrane peš, potem pa z vlakom mimo doma v Kranjsko Goro. Sošolci iz Srednjega Vrha so jo mahnili po Poti čez Kamen, ki je povezovala vas z dolino ... Pouk je bil dvoizmenski. »Sošolci smo bili prijatelji, skupaj smo hodili na sankanje, takrat še s Korenskega sedla, saj ni bilo toliko avtomobilov. Pri pouku smo bili pridni, ni bilo kakšnih težav. Ubogati smo pa morali.«

Na končni izlet ob zaključku osmega razreda jih je razrednik odpeljal v Split, le Majda Hlebanja je manjkala, ker je imela škrlatinko. Kolikor se le da, še ohranjajo stike. »Najprej, ko se dobimo skupaj, kot je bilo nazadnje v gostilni Pr' Železn'k, se moramo (znova) spoznati. Kakšne sošolke, sošolca morda že dolgo nismo videli, leta pa tečejo. Potem je na vrsti klepet, okusno kosilo in znova klepet. Toliko si imamo povedati, da smo tokrat obsedeli kar za pet ur.«