Avtor akvarelov Pierluigi Banchig ob tik po nevihti nastali podobi cerkvice sv. Abrahama puščavnika v kraju Altana (Utana) in cerkvice sv. Miklavža v zaselku Jagnjed (Iainich), poleg katere je križ, posvečen nemškim vojakom, padlim v prvi svetovni vojni / Foto: Tina Dokl
Podobe cerkvic Nadiških dolin
V galeriji C'ngrobsk' turn v cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu je na ogled razstava Votivne cerkvice Nadiških dolin v akvarelih Pierluigija Banchiga.
V Benečiji so štiri Nadiške doline, ob rekah Nadiži, Aborni, Kozici in Arbeči, in predstavljajo naravno povezavo med Čedadom in Posočjem. Območje se razteza med vzhodnim robom Furlanije, zgornjim tokom Soče in Gorico. »Iz dežele pod Matajurjem, ki kraljuje nad Beneško Slovenijo, prihajajo naši današnji gostje iz prelepega Nadiškega, kot smo slišali v prvi pesmi,« je po uvodnem pevskem nastopu Nediških puobov zbrane v cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu nagovorila Helena Janežič iz Muzejskega društva Škofja Loka, ki je skupaj z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Škofja Loka, Kulturno-zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka in v sodelovanju z društvom Pro Loco Nediške doline organiziralo in pripravilo razstavo akvarelov votivnih cerkvic Nadiških dolin, avtorja Pierluigija Banchiga. Rdeča nit razstave so namreč male, tako imenovane »sosedenske« cerkvice, ki so ena največjih znamenitosti in pravi umetnostno-zgodovinski biser Nadiških dolin.
Kraji v Nadiških dolinah so bili od nekdaj povezani s področjem današnje zahodne Slovenije in ta povezanost se je še posebej odrazila v umetnosti in stavbarstvu. V poznogotskem obdobju sta na območju Benečije delovala tudi stavbenik in gradbeni mojster Andrej iz Loke (druga polovica 15. stoletja) in slikar Jernej iz Loke (prva polovica 16. stoletja).
Prvi obiskovalci so si z zanimanjem ogledali razstavo. / Foto: Tina Dokl
Predsednik Pro Loco Nediške doline Antonio De Toni je predstavil Pot 44 votivnih cerkva (Cammino delle 44 Chiesette Votive) v tamkajšnjih dolinah. Krožno pot sestavlja deset odsekov, ki potekajo skozi devet občin in je skupaj dolga kar 184 kilometrov. Pot je uradno registrirana in velja za eno od treh religioznih poti v Italiji. Zahvaljujoč Pierluigiju Banchigu pa lahko občudujemo teh 44 cerkvic, ki so na tej romarski poti, je dejal Antonio De Toni.
Zgodovinar in publicist Giorgio Banchig je cerkvice in povezanost med Benečijo in tukajšnjimi kraji postavil v zgodovinski kontekst Oglejskega patriarhata, ki je segal od Ogleja do Ptuja. To je bil enoten prostor izmenjevanj, v katerem je deloval tudi stavbenik Andrej iz Loke. »Doslej znani Andrejev opus obsega šest cerkva, štiri so se ohranile v celoti. Najbolj znana je cerkev sv. Janeza Krstnika v Landarski jami, v kateri je sezidal le prezbiterij, medtem ko za ladijski del služi kar jama sama,« je povedal Giorgio Banchig, ki je bil rojen prav v Landarju in je zelo aktiven v tamkajšnji slovenski skupnosti. Pojasnil je, da so votivne cerkvice, o katerih je govora, poimenovali za sosedenske. Sosednja je bila nekakšna skupščina družinskih gospodarjev iz vasi in je imela v kraju vso oblast. Odločala se je tudi o gradnji votivnih cerkvic.
Zgodovinar in publicist Giorgio Banchig ob podobi cerkvice v rojstnem Landarju / Foto: Tina Dokl
Pierluigi Banchig se je rodil v Vidmu, po očetu izvira iz kraja Tarčet, v otroštvu pa je pogosto obiskoval sorodnike in je zato navezan na Nadiške doline. Povedal je, da je pot 44 cerkvic odkril pred štirimi leti. »Akvareli so nastajali v živo na lokacijah, kjer se nahajajo. Sicer sem jih slikal za lastno zadovoljstvo, ne da bi nekoč bile razstavljene. Hodil sem jih slikat na skrivaj in ob tem uživat v naši kulturni krajini. Lepo pa je tudi, da moje akvarele vendarle vidi tudi širša javnost,« je vesel, da so akvareli na ogled prav na Loškem. Slikal je v različnih letnih časih in v različnih vremenskih razmerah.
Kljub avtorjevi skromnosti pa velja dodati, da je opravil veliko delo v prispevku k predstavljanju kulturne dediščine Nadiških dolin in ponovnem oživljanju krajev, ki ležijo v njih. S soorganizatorjem razstave Janezom Jocifom iz škofjeloške izpostave JSKD sta se strinjala, da gre za enovit kulturni prostor že od 15. stoletja naprej.
