Od Briksna do Bleda

Letošnji večdnevni kolesarski podvig je bila pot od Briksna do Bleda. Tako sva jo poimenovala, seveda sva prišla do doma, niti na Bled zavila nisva. Otroci so naju peljali v Briksen na Južnem Tirolskem. Čudovito staro mesto, ki je za naše kraje zelo pomenljivo. Nemški cesar Henrik II. je leta 1004 briksenškemu škofu Albuinu podaril posestvo Bled z ozemljem med obema Savama. Ozemlje so kolonizirali, fevdalizirali in katolizirali. Graditi ceste in postavljati mesta je bilo dobičkonosno, od vsake urejene posesti so lahko pobrali davek. Dobre štiri ure vožnje je bilo do Južne Tirolske. Pogledali smo mesto in občudovali arhitekturne stvaritve srednjega veka. Fanta sta se odpravila domov, midva pa sva začela kolesarjenje. Južna Tirolska je italijansko ozemlje, vsi napisi pa so najprej nemški, nato italijanski. Mnogi samostani ne opravljajo več svoje prvotne funkcije, spremenjeni so v hotele. Posesti z vinogradi in sadovnjaki so še vedno lepo obdelane, prav tako grajski vrtovi. Prvo mesto je bil Bruneck, sledil je Toblach ali Dobbiaco. Tam sva na železniški postaji že občudovala množično kolesarsko pot, namreč začne se kolesarjenje ob reki Dravi. Od Lienza do Toblacha je 50 km spusta ob reki Dravi. Z vlakom se lahko peljete po rečni dolini navzgor, v Toblach, na železniški postaji najamete kolo in se peljete s kolesom nazaj v Lienz. Na voljo imajo različna kolesa, majhna, večja, starejša, s prikolicami za prevoz otrok in s prikolicami in kletkami za prevoz psov. Kolesariti po takih poteh meni ni prijetno, ker se počutiš, kot bi bil na kolesarski avtocesti. Kaj kmalu sva se iz doline Drave usmerila v dolino reke Zilje. Naredila sva recimo zmeren vzpon in na višini 1500 metrov je postal svet mokroten, voda je zastajala. Kmalu se je pojavil potoček in to je Zilja. Tukaj ni bilo nobene gneče. Čudoviti pogledi na gore, reka, posamezna naselja. Zjutraj sem bila navdušena, da bova tokrat spala v kampu, da se spet spomniva mladostnih časov. Okrog pete ure popoldan sem raje nagovarjala, da povprašajva za sobo. Nič nisva vnaprej rezervirala, vsaka vas ima penzione in sobe, takoj sva jo našla. Tako sva prišla do Šmohorja, kjer se je v daljavi ves čas kazal Dobrač. Potem sva sledila smeri Trbiž, od tam pa v Kranjsko Goro in domov. Pot je načrtoval Janez. Pomagal si je z Googlom in umetno inteligenco. Iznajdljivost na terenu je še vedno ključna. Nekaj načrtuješ, nekaj pa potem vidiš na terenu, vprašaš ljudi, vidiš novo cesto, stransko pot in to je najlepše. Achomiz ali Zahomec je bil edini slovenski napis, ki sem ga opazila na celi poti. Kolo je še vedno moja velika ljubezen in hvaležna sem, da sem še vedno tako nora na to obliko popotništva, kot sem bila pri dvajsetih letih.