Po kapi v hrbtenici (2)

Mojci Debeljak veliko pomeni, da je športno aktivna. »Zaradi športa imam manj bolečin, manj krčev, telo je bolj sproščeno ... Če se le da, grem na trening parabadmintona skoraj vsak dan, saj se potem počutim bistveno bolje in sem tudi bolj konkurenčna na tekmovanjih,« je povedala.

Njena zgodba ni zgodba o čudežnem okrevanju čez noč. Je zgodba o napredku v milimetrih, o počasnem vračanju telesa, o tem, kako človek vztraja tudi takrat, ko je težko, ko ni odgovorov ... »Tudi na vprašanje, zakaj se mi je zgodila kap v hrbtenici, odgovora nimam. Na pregledu v ambulanti medicine dela sem rezultate pred tem imela boljše kot pri štiridesetih letih. Potem pa se mi je življenje nenadoma obrnilo na glavo. Brez jasnega vzroka. Brez razlage. Sledile so težke napovedi, dvomi in strahovi. Govora je bilo o invalidskem vozičku, o omejitvah, ki naj bi ostale za vedno,« je pojasnila. Sama pa temu ni želela verjeti. »Nisem verjela v to, da bom ostala na vozičku in da nikoli več ne bom stopila na noge.«

Začela je raziskovati, se učiti, iskati odgovore tudi v tujini – o rehabilitaciji, različnih metodah, telesu in gibanju, ker je želela razumeti, kaj se z njo dogaja. Trudila se je in napredovala. »To so res milimetrčki. Ampak telo se je začelo prebujati in se še vedno prebuja. Z več treninga prihaja več moči, več stabilnosti in več gibanja. A napredek v rehabilitaciji ni vedno linearen. Ko sem se začela bolj intenzivno gibati, so se istočasno začele pojavljati tudi bolečine in napetosti drugje, pride do dodatnih obremenitev mišic. Telo se počasi navaja na vse novosti. To vzamem s hvaležnostjo, saj vem, da ne bo trajalo. Če potegnem črto med januarjem in zdaj, je tega že bistveno manj. Telo je bolj pretočno in lažje prenaša obremenitve. Vem, da sem na pravi poti,« se zaveda.

Gibanje je postalo del njenega vsakdana. Poleg parabadmintona v okviru projekta Aktivno inkluzivno obiskuje vadbo v bazenu v Škofji Loki. Rada hodi tudi v hribe. Ko noge zmorejo, vzame bergle in gre. »Neprecenljivo mi je, ko lahko grem, ko noge to zmorejo.« Opravila je tudi dodatno izobraževanje za vadbo športa invalidov. Želi pomagati drugim, ki se znajdejo na podobni poti. »Ker se sama že tako dolgo rehabilitiram, mislim, da lahko marsikomu na tej točki tudi svetujem.« Morda najbolj neverjeten del njene zgodbe pa je povezan s plesom. »Ples je bil moja prva rehabilitacija. Skozi ples sem se postavila na noge. Še danes ne vem, kje je moje telo zbralo to moč.« Pred boleznijo je plesala pri folklori in v skupini, ki pleše srednjeveške plese. Ples ji je bil vedno blizu. Ko se je znašla v najtežjem obdobju, se je telo očitno oprlo na stare spomine. Prizna, da jo je bilo strah. A koraki so prihajali kar sami od sebe. Plesni partner ji je stal ob strani, bil opora in varnost. Včasih sta oba samo osuplo pogledala, kaj je telo zmoglo. »Takrat sem videla, da me telo zmore držati.« Pojasnila je, da jo je ples vedno dvigoval, jo napolnil z energijo. »Ples je pomemben del mojega življenja, in tudi ko sem bila v bolnici, sem zdravnici rekla, da bom čez eno leto plesala, čeprav so mi rekli, da za desno nogo je upanje, za levo pa ne,« je dejala. (Se nadaljuje)