Po kapi v hrbtenici (1)

Z Mojco Debeljak iz Virmaš sva se pogovarjali po enem izmed treningov parabadmintona v Športni dvorani Medvode. Igra ga na vozičku. Pred šestimi leti se ji je življenje čez noč povsem spremenilo. Ustavila jo je bolečina v hrbtu, diagnoza pa kap v hrbtenici. Bila je hroma od prsi navzdol. »Seveda se nisem takoj zavedala, kaj me je doletelo. Mislila sem, da me bodo operirali in bom šla potem domov. Počasi sem sprejela, da bom morala poslušati predvsem sebe. Na vse skupaj sem začela gledati pozitivno in si rekla, da je vsaka preizkušnja v življenju z nekim namenom in te veliko nauči,« je povedala. Nad diagnozo in stanjem ni obupala, ravno nasprotno. Postavila se je na noge, ima samostojno življenje, je parašportnica in polna energije.

Takrat si ni predstavljala, da bo prav šport postal njena rehabilitacija, motivacija in način življenja. Po dolgem obdobju okrevanja in rehabilitacije je iskala možnost, kako ostati aktivna, saj je vedela, da telo brez gibanja hitro nazaduje. Zasledila je povabilo Društva paraplegikov Gorenjske na trening parabadmintona. Ta šport je bil takrat v Sloveniji še povsem na začetku. Pripeljal ga je Žiga Frass, treningi pa so potekali v Športni dvorani Medvode, ki je primerna tudi za invalide. Danes jih obiskujejo parabadmintonisti iz cele Slovenije, ne le na vozičkih, imajo tudi dekle, ki ima krajšo roko, v tujini je tudi veliko oseb s pritlikavostjo, ki imajo svojo kategorijo. »Šla sem pogledat, ker so Medvode blizu. Tako sem začela in lahko rečem, da je moja gibljivost takrat in danes kot noč in dan. Parabadminton mi je bil in mi je še vedno zelo dobra rehabilitacija,« je pojasnila.

Sprva je želela igrati stoje, na nogah, vendar je hitro ugotovila, da to ne bo mogoče. »Padala sem po tleh, zgrešila žogico … Videla sem, da bo treba poiskati drugo rešitev. Začelo se je iskanje športnega vozička, kar pa ni bilo preprosto. Specializirani vozički za parabadminton so dragi in težko dostopni. Po ugodni ceni sem ga dobila iz Danske, sedla na voziček in počasi začela trenirati na njem. Lani sem prvič naredila mednarodno klasifikacijo, da lahko tekmujem v točkovnem sistemu, letos drugič. Lani sem tekmovala s tem vozičkom, a morala trikrat prekiniti tekmo, ker ni bil primeren za takšen nivo tekmovanj.«

Vozički za parabadminton so posebej prilagojeni temu športu. »Kolesa imajo postavljena pod kotom za večjo stabilnost, zadaj pa posebna varovala proti prevračanju. Moj letošnji je star že trideset let. Bil je že za na odpad, saj je bil namenjen za paratenis. Za zdaj še nimam dovolj sredstev, da bi ga kupila prav za parabadminton. Športni voziček, ki ga naredijo po tvojih merah, je na igrišču bistveno hitrejši.«

Opazovala sem jo med igro in bila presenečena, kako daleč je z roko segla nazaj. Sama pravi, da je za tem ogromno dela. »To je rezultat petih let rehabilitacije in treningov. Bo pa še nekaj časa trajalo, da bo izteg lahko še večji. Način igranja je s tem drugačen. Če igralec doseže več prostora z nagibom telesa, potrebuje manj premikanja po igrišču. Pri tem mi v primerjavi s tekmovalkami iz tujine še manjka. To sem videla tudi na zadnjem tekmovanju v Pragi, ki je bilo na zelo visoki ravni. Vesela sem, da sem lahko igrala proti tekmovalkam, ki so v samem svetovnem vrhu. Je realni kazalnik, kje sem in kje je tudi Slovenija ter Evropa – še na začetku. Znanja zato iščem predvsem v tujini. Želim si, da bi dobili trenerja.« (Se nadaljuje)