Plestenjakova razstava Risbe, v živo

Janez Plestenjak je slikar, predvsem pa risar. Med številnimi stvarmi, s katerimi se kleni 86-letnik ukvarja, sta tudi ti, da je sodnik Mednarodne kinološke zveze in ljubiteljski ornitolog. Je specialist za upodabljanje človeške in živalske figuralike v okviru ekspresivnega realizma. Slika predvsem živali, zato sebe imenuje slikar animalist. Za razstavo v Železnikih pravi, da je posebna, ker je na njej zares veliko risb njemu tako ljubih živali. »Večino risb na razstavi sem narisal po naravi, nekaj ptic pa po fotografijah. Važno je, da si po fotografiji predstavljaš, kako je ptica videti v živo,« nam pove Plestenjak. »Razstavljam tudi mačke, ki sem jih pred leti narisal za knjigo Mačnice Svetlane Makarovič. V živo je risanih tudi večina psov. Rad eno in isto žival narišem v več položajih, to se vidi tako pri pticah kot pri psih in mačkah,« razmišlja. Vesel je tudi, da je razstavni prostor Muzeja Železniki lep in prostoren, pomembno je tudi, da so eksponati na razstavi primerno osvetljeni.

Portreti

Razstavljenih je še nekaj portretov in faraon, ki ga je Plestenjak risal v egipčanskem muzeju v Torinu. »Pred več kot 40 leti sem portretiral dva otroka in zdaj sem ju, že priletna, prosil, da sta mi posodila portreta za razstavo. Ko sem zdaj brskal po svojih slikah in risbah, sem ugotovil, da imam toliko materiala, da niti ne vem, kaj vse imam.« (smeh). Na razstavi vidimo tudi portret Primoža Trubarja. »Sem zelo verno prepisal oziroma prerisal tudi njegove zapisane besede ob portretu.« Zadnji razstavljeni portret, pove sogovornik, je nastal decembra lani, ko je na prednovoletnem druženju umetnikov narisal kolegico kiparko iz Žirov. »Risal sem jo iz profila, mislim, da je nastal kar fin portret,« se zamisli in doda, da vedno obžaluje, če risarskega bloka ne vzame s sabo. »No, če ga pa vzamem, pa redko nič ne narišem,« se zamisli.

Rad riše živali v gibanju

Lepe spomine ima na razstavo, ki je bila septembra lani v Celju. »Na evropski razstavi psov, ki je samo enkrat letno, in lani je bila prav v Celju, sem imel razstavo pasjih portretov. Mi je žal, da nisem večkrat razstavljal na kaki takšni prireditvi, bi imel več od tega kot pa od tega, da sem pasji sodnik,« pripomni duhoviti sogovornik, ki je zelo vesel, kadar mu uspe dobra risba živali v gibanju. V najinem pogovoru beseda velikokrat nanese na njemu ljub hobi: poslušanje in prepoznavanje ptic. »Prvi pevec med pticami je zagotovo slavček, takoj za njim pa postavljam cikovta, ki poje visoko v krošnjah dreves,« mi zaupa. Načrtov mu ne manjka, v mislih že snuje novo razstavo, na kateri bi na ogled postavil risbe glasbenikov, ki jih je portretiral na koncertih. Tovrstno risanje je namreč ena od njegovih velikih strasti. »Med drugimi sem na koncertih narisal dva svetovno priznana tenorista, Joséja Carrerasa in Placida Dominga, pa pianistko Martho Argerich in sopranistko Anno Netrebko, našega tenorista Janeza Lotriča, tenorista Jonasa Kaufmanna, flavtistko Ireno Grafenauer, klarinetista Mateja Bekavca. Dosti risb je tudi s koncertov z dirigentom Tilnom Drakslerjem,« pove Plestenjak, ki ga je pritegnilo tudi risanje na predstavitvah Škofjeloškega pasijona. »Pri mojem potomstvu in sorodstvu je pa tudi nemalo likovne in tudi glasbene nadarjenosti,« najin pogovor sklene iskrivi sogovornik Janez Plestenjak.