Vrtec Medvode Enota Smlednik razvojni oddelek Valburga Romana Epih ravnateljica / Foto: Tina Dokl

Romana Epih je dolgoletna ravnateljica Vrtca Medvode. / Foto: Tina Dokl

Otrok ves čas ostaja v središču

Za kakovosten in razvojno naravnan sistem predšolske vzgoje je treba ohraniti kakovostno in dostopno mrežo javnih vrtcev, visoke strokovne standarde in dobro izobražene kadre, poudarja Romana Epih, dolgoletna ravnateljica Vrtca Medvode, dobitnica nagrade Republike Slovenije za življenjsko delo na področju šolstva, za področje predšolske vzgoje.

Za vami je štirideset let dela na področju predšolske vzgoje. Kaj vas je na začetku poklicne poti pritegnilo k temu poklicu in kaj vas je skozi vsa ta leta najbolj motiviralo, navdihovalo?

Vedno so me zanimali ljudje, odnosi, razvoj otroka in okolje, v katerem odrašča. Po izobrazbi sem socialna pedagoginja in ta pogled me spremlja skozi celotno poklicno pot. Predšolska vzgoja me je pritegnila zato, ker je zgodnje otroštvo obdobje, ko se postavljajo temelji odnosa do sebe, drugih in sveta. Skozi leta so me najbolj motivirali ljudje in občutek, da lahko z dobrim strokovnim delom nekaj premaknemo.

Kako se je v štirih desetletjih spremenilo področje predšolske vzgoje? Katere spremembe ocenjujete kot najpomembnejše in kateri temeljni principi bi morali ostati nespremenjeni?

Predšolska vzgoja se je močno strokovno razvila. Spremenili so se programi, strokovna izhodišča, izobrazbena struktura zaposlenih in pogled na otroka kot aktivnega udeleženca lastnega razvoja in učenja. Danes je delo bolj interdisciplinarno, več je strokovne refleksije, načrtovanja, spremljanja in evalvacije, pa tudi sodelovanja z družinami in drugimi strokami. Ob vseh spremembah pa morajo nekateri temelji ostati. To so varen in spoštljiv odnos, igra kot osrednji način otrokovega učenja, upoštevanje razvojnih značilnosti in zavedanje, da otrok ni projekt odraslih. Otrok potrebuje čas za gibanje, naravo, prosto igro, odnose in možnost, da stvari raziskuje na svoj način. To so vrednosti, ki ne zastarajo.

Kot dolgoletna ravnateljica ste pomembno zaznamovali razvoj Vrtca Medvode. Kakšna je bila vaša vizija kakovostnega vrtca in na katere dosežke ste najbolj ponosni?

Moja vizija nikoli ni bila samo dobro organiziran vrtec. Želela sem strokoven, odprt, varen in razvojno naravnan vrtec, v katerem se dobro počutijo otroci in zaposleni. Kakovost nastaja v kolektivu, kjer imajo strokovni delavci možnost razmišljati, predlagati, prevzemati odgovornost in se razvijati. Ponosna sem na kulturo sodelovanja, številne projekte, povezovanje z lokalnim in mednarodnim okoljem, sodelovanje s srednjimi šolami in fakultetami ter na to, da je otrok ves čas ostal v središču našega dela. Pomembno se mi zdi tudi, da smo znali spremembe uvajati premišljeno in jih vedno povezovati z razvojem stroke.

Velik poudarek ste namenjali sodelovalni kulturi, zaupanju in profesionalnemu razvoju zaposlenih. Kakšen je po vašem mnenju dober ravnatelj in kako ustvariti okolje, v katerem lahko vsak zaposleni razvija svoje strokovne potenciale?

Dober ravnatelj mora znati voditi in poslušati. Imeti mora jasno smer, hkrati pa dovolj zaupanja v ljudi, da jim omogoča strokovno avtonomijo. Sama sem vedno verjela, da je treba najprej prepoznati, kaj človek zna in zmore, in na tem graditi. Zaupanje pa ne pomeni odsotnosti zahtev – pomembni so jasna pričakovanja, odgovornost in strokovni standardi. Naloga ravnatelja je ustvarjati pogoje za dialog, učenje, izmenjavo znanja in refleksijo.

Vaše strokovno delo je preseglo meje domačega vrtca. Kakšne spremembe so po vašem mnenju nujne, da bo slovenski sistem predšolske vzgoje tudi v prihodnje kakovosten in razvojno naravnan?

Ohraniti moramo kakovostno in dostopno mrežo javnih vrtcev, visoke strokovne standarde in dobro izobražene kadre. Hkrati se moramo odzivati na demografske spremembe, kadrovske izzive, večjo raznolikost otrok in družin ter potrebe na področju vključevanja. Sistemske spremembe morajo nastajati skupaj s prakso. Vsaka dobra sprememba potrebuje jasno strokovno izhodišče, realne pogoje za izvedbo ter spremljanje in evalvacijo učinkov. Potrebujemo tudi več dolgoročnega načrtovanja in manj kratkoročnih rešitev, saj se kakovost sistema gradi skozi leta.

Kot predsednica Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije ste stroko vodili v izjemno zahtevnem obdobju epidemije. Kako se spominjate tega časa in kateri izzivi so bili za vrtce najtežji?

To je bilo eno najzahtevnejših obdobij moje poklicne poti. Razmere in navodila so se hitro spreminjali, ravnatelji pa smo morali sprejemati odločitve ter jih pojasnjevati zaposlenim in staršem. Kot predsednica Združenja sem bila ves čas v stikih s kolegi po Sloveniji. Veliko smo se pogovarjali, si pomagali in iskali enotne strokovne rešitve. Zelo pomembno je bilo, da ravnatelji nismo ostajali sami s svojimi dilemami, ampak smo si izmenjevali izkušnje in se medsebojno podpirali. Ves čas sem poudarjala, da vrtec ni zgolj varstvo, ampak pomemben prostor otrokovega razvoja, odnosov, igre in socializacije. Epidemija je zelo jasno pokazala, kako pomemben prostor ima vrtec v življenju otroka in družine.

V obrazložitvi priznanja so posebej izpostavljeni vaše povezovalno delovanje, premišljen dialog in umirjeno vodenje v tistih zahtevnih razmerah. Kako vam je to uspevalo?

Verjamem v pogovor in v to, da lahko tudi ob različnih pogledih najdemo skupne točke, če ostajamo pri argumentih. V zahtevnih razmerah sem vedno poskušala ločiti med tem, na kaj lahko vplivamo in na kaj ne. Veliko so mi pomenili tudi pogovori s kolegi ravnatelji. Nihče ni imel vseh odgovorov, imeli pa smo znanje, izkušnje in drug drugega.

»Dober ravnatelj mora znati voditi in poslušati. Imeti mora jasno smer, hkrati pa dovolj zaupanja v ljudi, da jim omogoča strokovno avtonomijo. Zaupanje pa ne pomeni odsotnosti zahtev – pomembni so jasna pričakovanja, odgovornost in strokovni standardi.«

Kako danes ocenjujete položaj slovenskih vrtcev – s katerimi izzivi se soočajo in kaj bi si želeli, da bi odločevalci bolje razumeli o vsakodnevnem delu vrtcev?

Slovenski vrtci imajo dobro strokovno osnovo in kakovostno javno mrežo, vendar se izzivi spreminjajo. Kadrovska struktura, demografske spremembe, vključevanje otrok z različnimi potrebami in pričakovanja družin zahtevajo stalen razvoj sistema. Želela bi si, da odločevalci še bolj prepoznajo strokovno kompleksnost dela v vrtcu. V vrtcih delajo visoko izobraženi kadri, ki svoje delo načrtujejo, izvajajo, spremljajo in evalvirajo na podlagi strokovnih spoznanj, zato morajo biti pri spremembah enakovredni sogovorniki. Če želimo kakovosten sistem, moramo znati povezati znanost, prakso in odločevalce.

V središču vašega delovanja, poudarjate, je bil vedno otrok. Kaj pomeni kakovostno, varno in spodbudno okolje za otrokov razvoj?

Kakovostno okolje je najprej okolje dobrih odnosov. Otrok mora čutiti, da je varen, sprejet in slišan. Potrebuje odraslega, ki ga vidi, mu postavlja primerne meje in mu daje prostor za samostojnost. V prvih letih otrok ne le pridobiva znanje, ampak se uči zaupanja, sodelovanja, odnosa do sebe in drugih. Zato bi morali pri vsaki spremembi vprašati, kaj bo to pomenilo za otroka.

Prejeli ste pomembno priznanje za svoje delo. Kako s svojimi dolgoletnimi izkušnjami gledate na to priznanje?

Nagrada Republike Slovenije za življenjsko delo je zame veliko priznanje in eden najlepših poklicnih trenutkov. Ne doživljam je samo kot osebni dosežek. V štiridesetih letih srečaš veliko ljudi, od katerih se učiš, z njimi sodeluješ in skupaj iščeš boljše rešitve. Veliko mi pomeni, da je predlog prišel iz Združenja ravnateljev vrtcev Slovenije, torej iz okolja kolegov, ki področje dobro poznajo. Zato nagrado razumem tudi kot priznanje vsem ljudem, s katerimi sem v teh letih sodelovala in skupaj soustvarjala razvoj vrtcev.

Oblikovali ste generacije otrok – kaj pa so mogoče otroci naučili vas?

Predvsem neposrednosti in iskrenosti. Otroci zelo hitro začutijo, ali jih res poslušaš. Naučili so me tudi radovednosti – isto stvar lahko pogledajo večkrat in vedno odkrijejo kaj novega. In morda tudi tega, da se je dobro kdaj ustaviti pri tem, kar se dogaja tukaj in zdaj.

Ko se ozrete na svojo štiridesetletno poklicno pot – kakšno sporočilo bi želeli predati mlajšim generacijam strokovnih in vodstvenih delavcev?

Naj ohranijo strokovno radovednost in željo po učenju. Nobena diploma, naziv ali funkcija ne pomenijo, da smo se naučili vsega. Mlajšim strokovnim delavcem bi rekla, naj zaupajo svojemu znanju, ga razvijajo in argumentirano zagovarjajo, hkrati pa naj ne izgubijo občutljivosti za otroka. Vodstvenim delavcem pa, naj ne pozabijo, da vodijo predvsem ljudi. V ljudeh je vredno najprej iskati tisto, kar je dobro, saj lahko prav na tem najlažje gradimo razvoj. Ob tem pa moramo ohraniti strokovnost, odgovornost in pripravljenost na sodelovanje – to so po mojem mnenju temelji dobrega dela v vrtcu.