Otroci zgodovine

Oče je odraščal v hiši, kjer se o čustvih ni govorilo. Njegov oče je bil strog, delaven in pogosto hladen. Mati je bila tiha, utrujena in zaskrbljena. Fant se je naučil, da je najbolj varno biti priden, delati, ne preveč spraševati in ne kazati žalosti.

Ko je odrasel, je postal odgovoren mož in oče. Skrbel je za družino, hodil v službo, popravljal hišo, plačeval račune. Od zunaj je bil zanesljiv človek. Toda ko so otroci jokali, se jezili ali ga potrebovali čustveno, se je v njem nekaj zaprlo. Ni znal biti blizu. Lažje je rekel: »Ne kompliciraj.« Ali pa je utihnil in šel nekaj delat.

Njegova žena je odraščala drugače. Pri njih doma je bilo več besed in več stikov, a tudi veliko nemira. Mati je bila pogosto čustveno preplavljena, oče pa se je umikal. Deklica se je zgodaj naučila skrbeti za druge. Hitro je začutila, kdo je žalosten, jezen ali razočaran. Postala je sposobna, pozorna in pridna, v sebi pa je nosila strah, da bo zapuščena, če ne bo dovolj dobra.

Ko sta se poročila, sta v zakon prinesla ljubezen in tudi svoji družinski zgodbi. On se je ob čustveni bližini umikal. Ona je ob njegovem umiku postajala še bolj nemirna.

Otroci so to vzdušje čutili. Eden je postal zelo priden in neopazen. Drugi uporniški. Tretji je začel miriti starša. Nihče ni tega načrtoval, vendar se je stara zgodovina začela ponavljati.

Tu vidimo dednost, okolje in samoaktivnost skupaj. Morda je bil eden od otrok že po temperamentu bolj občutljiv. Hitreje je zaznal spremembo glasu, pogled, molk, napetost za mizo. To je dednost oziroma prirojena občutljivost. Doma je čutil umike, neizrečeno žalost in skrb. To je okolje. Ko je odrasel, pa je lahko začel svojo zgodbo raziskovati. To je samoaktivnost.

Toda samoaktivnost ni preprosta. Odrasel otrok si lahko reče: »Ne bom tak kot moj oče.« A ko njegov otrok joka, se v njem prebudi ista napetost. Lahko si reče: »Ne bom tako živčna kot moja mama.« A ko se partner umakne, v njej vstane star strah pred zapuščenostjo.

Oče lahko opazi: »Ko otrok joka, se jaz ne odzivam samo nanj. V meni se prebudi nelagodje iz moje družine.« Mati lahko opazi: »Ko se mož umakne, ne boli samo njegov današnji umik. V meni se prebudi stara osamljenost.« Odrasel otrok lahko opazi: »Ni moja naloga, da rešujem čustveni svet svojih staršev.«

Takrat se v družini pojavi nekaj novega. Morda oče prvič ne odide iz sobe, ampak ostane pri otroku. Morda mati prvič ne napade moža, ampak reče: »Zdaj me je strah, da sem sama.« Morda odrasel otrok prvič ne prevzame odgovornosti za vse, ampak postavi mejo.

Družina se ne spremeni čez noč. Spremeni se, ko nekdo začne opažati, kaj se ponavlja. Tam, kjer je bil prej avtomatski odziv, se pojavi trenutek izbire. In včasih je prav to začetek nove družinske zgodovine.