Odrasli – odrasli

Ko nam po dobrih dvajsetih letih uspe otroke pripeljati do kruha, je to za starše uspeh. Malo si oddahnemo, zadihamo in jih z veseljem pospremimo na njihovo samostojno pot. Normalno je, da smo starši ob osamosvajanju otrok negotovi. Skrbi nas, kako se bo naš odrasel otrok znašel v življenju: sprašujemo se, ali je njegov partner pravi ali ne, kje je prava punca, kdaj bo prišla, kje in kako bo stanoval, kako se bo znašel na trgu dela, ali bo srečen v svojih odločitvah. Vse to so običajne in pričakovane skrbi. Prav je, da se zakonca s ponosom ozreta nazaj: nosečnost in porodi, neprespane noči smo že skoraj pozabili, radi se spominjamo prvih korakov in bušk, prvih besed, odhoda v šolo, pubertetniških neumnosti, njihovih uspehov, potovanja. Ne moremo tudi pozabiti skrbi, ko nismo vedeli, kje in s kom so naši otroci.

Verjetno vsak starš nehote dela bilanco starševstva: v čem sem bil dober starš, kje sem zgrešil, ali sem se dovolj trudil biti dober oče, na kaj sem pri svoji vzgoji najbolj ponosen in na kaj najmanj, morda obžalujem, da sem pogosto dal poklicu (in hobijem) prednost pred otroki, ali se obtožujem, da sem zamudil najlepši del starševstva. Bolj ko se spuščam v analizo, bolj ugotavljam, koliko napak sem naredil. Vendar, dragi starši, ne bodimo prestrogi do sebe. Če slučajno mislimo, da smo bili brezhibni starši, povprašajmo svoje otroke, kako so oni zadovoljni z očetom in mamo. Nam bodo povedali tisto, česar sami nočemo vedeti: bil si preveč ali premalo strog, nisi se zares zanimal zame, veliko sta se prepirala in takrat sta pozabila na nas otroke, grozila si, da se boš ločila, tepel si nas, kupil si mi mnogo igrač, vendar se nisi igral z mano, delal si se norca iz mene, ko sem se prvič zaljubila, imel si denar za alkohol, meni nisi kupil zvezkov za šolo … Moramo zapisati resnico: nismo bili idealni starši. Nihče ni.

Kaj sedaj? Vzgajali smo z zrelostjo, znanjem in notranjimi zmožnostmi, ki smo jih takrat imeli. Zavedajmo se, da so naši otroci odrasli, in tako se z njimi tudi pogovarjajmo. Odrasli – odrasli. Tako se lažje spoštljivo in dostojanstveno pogovarjamo. Omogočili smo jim izobrazbo in jih spravili do kruha. In delali napake. Kar je mogoče, poskusimo popraviti. Kako? Lahko odpremo prostor za pogovor o tem, kako je otrok doživljal odraščanje v naši družini. Glavno besedo naj imajo otroci, starši poslušamo. O čem naj se pogovarjamo? O tem, kako je bilo odraščati v naši družini in kako je danes biti najin otrok! Za tak pogovor je potrebne precej starševske zrelosti in poguma. Tako bomo spoznali skrite resnice naše družine. Ne bo prijetno, bo pa dolgoročno koristno. Pomembno je, da vsi navzoči dostojanstveno povedo svoje mnenje. Starši najprej samo poslušamo. Po potrebi se opravičimo.