Odhajajoči otroci

Tak je naravni red starševstva. In prav je, da odidejo, saj se tako otroci lahko posvetijo svoji poti, starši pa se lažje pripravljamo na zadnje življenjsko obdobje. Odhodi otrok od doma se po državah zelo razlikujejo. Najprej odidejo od doma otroci v Skandinaviji (približno med 21. in 22. letom starosti), najkasneje pa v Grčiji, Španiji, Hrvaški in Slovaški. V Sloveniji pa približno pri starosti 29 let.

Vendar ni odločilna samo starost odhoda od doma. Veliko bolj je pomembno, ali je odhod rezultat že razvijajoče se avtonomije in ali ga mlad človek doživlja kot svojo izbiro. Kaj se praviloma zgodi ob uspešnem odhodu od doma?

Ko mlad človek odide od doma v razmerah, ko ima dovolj podpore, materialnih možnosti in občutek, da to želi, dobi zelo konkretno zdravo razvojno okolje za razvijanje svoje samostojnosti. Sam mora organizirati dan, kuhati, prati, plačevati račune, vzdrževati stanovanje, reševati težave, sklepati kompromise s sostanovalci ali partnerjem/možem ali ženo in prenašati posledice lastnih odločitev. To pomeni veliko majhnih vsakodnevnih izkušenj: »Nekaj se je zgodilo, jaz moram nekaj narediti, uspelo mi je oziroma napravil sem napako«. In ravno iz takšnih ponavljajočih se izkušenj se največ naučimo. Vsi smo se morali in tudi naši otroci se bodo morali. Zelo radi bi našim otrokom prihranili grenke izkušnje, pogosto smo pa pri tem neuspešni. Najbolje je, če sami pogledamo 20 ali 30 let nazaj in se vprašamo, kako pogosto smo spraševali svoje starše za razne nasvete. Običajno jih nismo, ker jih je bilo že tako ali tako preveč ali pa nismo želeli priznavati svojih napak.

Pa vendar: kaj naj starši storimo, ko se nam zdi, da otrok sprejema tvegane odločitve? Dolžni smo povedati svoje mnenje in hkrati dati odgovornost otroku! Tudi mu povedati, da ga imamo še vedno radi in da so mu vrata doma vedno odprta. Dolžni smo mu pomagati, da bo bolj sposoben živeti svoje življenje, nismo pa dolžni živeti namesto njega. Dolžni smo ga podpirati v njegovi samostojnosti in mu povedati svoje mnenje in hkrati smo dolžni ga pustiti, naj živi svoje odločitve z vsemi posledicami. Ker imamo več življenjskih izkušenj, je vse to pogosto težko. Pogosto starši trpijo ob odločitvah otrok, oni bodo pa kasneje. Res pa je tudi, da je življenje nepredvidljivo. Nemalokrat se zgodi, da smo nad razvojem dogodkov tudi pozitivno presenečeni.

Morda je največ, kar lahko starši damo odhajajočemu otroku, prav zaupanje. Ne zaupanje, da se ne bo zmotil, ampak da bo znal živeti tudi s svojimi napakami, jih popravljati in iz njih rasti. Naša naloga ni, da mu odstranimo vse ovire, temveč da ostanemo v varnem odnosu, kamor se lahko vrne po bližino, ne pa po življenje namesto njega. To je morda najtežji del starševstva: ljubiti in spuščati hkrati.