Od zdravstvene nege do gradbišča

Azra Duraković danes s partnerjem in otrokom živi v Domžalah, načrtujejo pa selitev v Lokev na Krasu. Njihov vsakdan je aktiven – tako v službi kot v prostem času, ki ga najraje preživljajo skupaj v naravi ali na izletih. S partnerjem redno trenirata crossfit, kadar ji čas dopušča, pa Azra poseže tudi po knjigi ali vzame v roke čopič in akrilne barve.

Njen dan se začne zelo zgodaj. »Vstanem ob 4.30, spijem kavo, treniram, potem pa pod prho in na delo,« opiše svojo rutino. Popoldnevi so rezervirani za družino in gospodinjske obveznosti, pri katerih ji, kadar lahko, pomaga tudi partner.

A njena poklicna pot ni bila vedno takšna, kot je danes. Po srednji ekonomski šoli jo je delo v domu za starejše, kjer je delala že v času srednje šole, tako pritegnilo, da se je odločila za študij zdravstvene nege. »Mislim, da lahko starejši na podlagi življenjskih izkušenj z nami delijo veliko modrosti, če jim le prisluhnemo,« pravi.

Kasneje jo je njen življenjski sopotnik zaradi povečanega obsega dela pri njem začel vabiti k sodelovanju. Sprva naj bi pomagala le pri administraciji, vendar jo je hitro pritegnilo delo na terenu. »Sedaj oba delava na terenu in občasno mu pomagam še pri administrativnih delih,« pove.

Danes se namreč Azra Duraković uči poklica vodovodne inštalaterke. Pravi, da se je morala naučiti vse na novo, saj gre za popolnoma drugačno področje in okolje, kot ju je bila vajena v preteklosti. »Sem pa bila vedno bolj tehnični tip človeka, tudi doma sem večkrat poprijela za orodje,« razmišlja na glas.

Stereotipi

Domači so bili nad njeno odločitvijo presenečeni, odzivi niso bili ravno najbolj spodbudni. Menili so, da je to moški poklic in pretežko delo za žensko. Kljub temu je vztrajala.

»Še vedno mi rečejo, naj ne nosim težkih stvari, čeprav že vrsto let treniram z utežmi,« se nasmehne.

Na terenu pa ima vseeno presenetljivo dobre izkušnje. Gradbinci so jo lepo sprejeli, stereotipi so morda najbolj vidni predvsem pri prvem stiku s strankami. »Ko pridem na gradbišče, imam včasih občutek, da mislijo, da sem prišla samo za neko manjšo pomoč, vendar ko poprimem za orodje in začnem delati, na primer 'štemati' ali vrtati, so vsi začudeni in na koncu tudi oni prijetno presenečeni.«

Pomen komunikacije

Pri delu ji velikokrat pridejo prav izkušnje iz preteklosti z delom s pacienti. Predvsem pri komunikaciji, saj ta terja veliko potrpežljivosti, natančnosti in ustrežljivosti. Komunikacija je sploh ključnega pomena, meni, saj se tako izognejo nesporazumom. »Strankam moraš stvari razložiti na razumljiv način,« poudari.

Izbrala bi enako pot

Delo je fizično zahtevno, a ga sprejema kot del poklica. Izzivov ji ne manjka, vsako delo ima pač prednosti in slabosti, je odkrita. »So dnevi, ko je lahko res naporno, ko smo bolj fizično obremenjeni. 'Štemanje', večji objekti, polaganje talnega gretja recimo,« našteva in ob tem opozori tudi na pomen varnosti, pri čemer se ji zdi, da je na gradbiščih premalo poudarka na zaščitni opremi. Sama pri tem kar vztraja. »Opažam namreč, da je na gradbiščih ozaveščenost o uporabi zaščitne opreme premajhna. Tu mislim predvsem na zaščitna očala, maske, rokavice,« ter omeni še pojav nepravilnega dvigovanja bremen.

A vseeno – če bi se morala še enkrat odločati, bi izbrala enako pot, je prepričana Azra Duraković.

Skupaj s partnerjem sta začela iz nič in skozi leta opravljala različna dela. Bila sta vztrajna in trmasta. »Vsaka izkušnja te oblikuje,« pravi. »Delala sva v gostinstvu, trgovini, proizvodnji, zdravstvu … Nobeno delo nama ni bilo pretežko ali pod častjo. Kjer je bilo delo, tam sva bila. Vse, kar sva dosegla, sva dosegla z lastnimi rokami,« poudari.

Danes cenita to, kar imata, in ostajata osredotočena na delo in razvoj.

Bodoča vodovodna inštalaterka zaključi z misijo: »Pomembno je, da si pošten, delaven in da ostaneš človek.«