Od doma do morja

Poletna zaobljuba je kolesarjenje na morje. To sicer ni nič neobičajnega, rada pa grem s katerim od otrok in Rok je takoj pristal na mojo pobudo. Poznam več variant kolesarskih poti do morja. Moja prva kolesarska pot na morje je bila čez Vršič in je trajala tri dni. Kolesarji gredo radi čez Žiri, tokrat sva šla po klasični poti na Vrhniko. Od doma sva odšla ob drugi uri zjutraj. Največja ovira poletnega kolesarjenja je vročina, zato sva kolesarila ponoči. V Šentvidu že zaviješ desno proti Toškemu čelu in se voziš po stranskih poteh do Horjula. Vrhniški klanec naju je pričakal v temi in brez prometa. Nadaljevala sva proti Logatcu in prvi vrhunec dneva je bilo jutro na Planinskem polju. Meglice so se dvigale med drevesi in travo, mirno in spokojno je bilo jutro, ki je pričakovalo sonce. Počakala sva in uživala v pogledu, ki je bil res izjemen. Pot naju je vodila mimo Studenega proti Landolu. Južna in zahodna pobočja Nanosa se tukaj bohotijo, kot bi bila na dlani. Ves čas lahko prebiramo zgodbe o jamborni poti, tovorjenju in kontrabantu ob nekdanji meji med Italijo in Jugoslavijo. Sledi najbolj nevaren in neugoden del, pot od Razdrtega do Divače, ko ni druge poti kot magistralna cesta, po kateri vozijo avtomobili, tovornjaki, avtobusi in tudi kolesarji. V Divači zaviješ v smeri Rodik in se pripelješ v Kozino. Do Kozine je teren ves čas valovit, se vzpenja in spušča. V Kozini ostane le še spust do morja. Nameravala sva po običajni poti Klanec pri Kozini, Kastelec in do Dekanov, pa nama je lokalni kolesar priporočil, naj greva po dolini Glinščice v Trst. Precej cest so zaradi gradnje drugega železniškega tira asfaltirali in tudi tale se sedaj elegantno spusti proti Trstu. To je pot nekdanje železnice, kar pomeni, da je naklon strmine zmeren, številni so tuneli in viadukti, dolina Glinščice pa je prelepo obdana s strmimi pečinami. To morate preizkusiti. Tako sva prišla v Trst ob 11. uri dopoldan, ko je že nastopila vročina. Sledila sva označeni poti Parenzane do Milj in od tam na Škofije in v Koper. Vroče je bilo. V Kopru naju je pogoltnila lakota, energijske ploščice in jabolka nama niso več teknile. Zavila sva v prvo trgovino in se pregrešno najedla. V Izolo sva prikolesarila ob 13. uri. Oprhala sva se in se zgrudila na posteljo. Sprašujem se, zakaj jaz to hočem ali potrebujem. Neizmerno uživam v taki akciji, še posebej kadar se mi pridruži še kdo od otrok. Tedaj se počutim še vedno mlada in fit. Jaz sem jih usmerila v tak način raziskovanja sveta. Izjemen je občutek, ko vidiš, da so te otroci presegli, nadgradili, da v tem uživajo in se počutijo svobodne. Naredila sva 170 km, jaz sem vozila z električnim kolesom, Rok z navadnim. Porabila sem eno baterijo in pol. Slava in čast električnemu kolesu, brez njega tega ne bi zmogla.