Nino Kaštrun, pomočnik kuharja (1)

O Ninu Kaštrunu, 27-letnemu fantu z Downovim sindromom, ki prihaja iz Kovorja pri Tržiču, smo v Gorenjskem glasu že pisali – zadnjikrat, ko je leta 2023 postal prvi slovenski zmagovalec Kupidove žlice. To je mednarodno gastronomsko tekmovanje za osebe s posebnimi potrebami, katerega namen je širjenje zavedanja o sposobnostih oseb s posebnimi potrebami, hkrati pa je zanje priložnost, da se preizkusijo in izkažejo ter da jih opazijo morebitni bodoči delodajalci in jim omogočijo lažjo zaposlitev na trgu dela, predvsem v gostinstvu in turizmu. Tega si je že takrat želel tudi Nino. In želja se mu sedaj uresničuje. Pot pa je bila vse prej kot lahka. Številna vrata so mu bila vse od otroštva pogosto zaprta, prizadevanje njegovih staršev in včasih naporen boj za njegove pravice pa sta sedaj vsaj nekoliko poplačana.

Nino je pred kratkim zaključil nacionalno poklicno kvalifikacijo za pomočnika kuharja in pridobil certifikat. »Pridobitve certifikata sem zelo vesel. Pomeni mi veliko. Usposabljanje je trajalo skoraj sto ur in je obsegalo teoretični in praktični del. Trudil sem se, se zavzeto učil, imel sem veliko motivacijo in bil ocenjen tudi z najvišjimi ocenami. Od prvega dne sem veliko napredoval. Pod vodstvom mentorja Davorja Družinca sem samostojno pripravil jedi, tudi zahtevnejše. Srečen sem, da mi je to uspelo – in še bolj, ko vidim, kako srečna je z mano moja družina, ki mi že celo življenje stoji ob strani,« je pomembnega koraka v svojem življenju vesel Nino.

Mama Sanja in oče Robert, oba športna pedagoga, sta se vsa leta trudila za Ninov maksimalen razvoj. »Veliko ponovitev in potem je prišel rezultat. Nikoli nismo obupali, verjeli smo vanj,« poudarja Robert Kaštrun. Z ženo Sanjo Steko Kaštrun sta se hitro po rojstvu otroka z Downovim sindromom zavedala, da bo njun trud potreben, in se s tem sprijaznila, še danes pa se ne moreta sprijazniti, koliko ovir so bili deležni, še posebno na področju izobraževalnega sistema. »Nino je prva dva razreda osnovne šole obiskoval v domačem kraju, v Podružnični osnovni šoli Kovor, nadaljeval je v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom na OŠ Helene Puhar v Kranju in šolanje zaključil. Ni bilo lahko. Zelo veliko smo delali z njim, pomagali so nam tudi drugi strokovnjaki. Še posebno pri matematiki je bilo težko. Imel je celo popravni izpit, ki pa ga je na koncu naredil. Na šoli so ga želeli preusmeriti v posebni program, kot je to največkrat praksa pri otrocih z Downovim sindromom,« se takratnih težav spominja Sanja. »Ko je bil Nino star dve leti, sva prvič slišala besedo inkluzija, ki pa se v Sloveniji v praksi še danes ne uresničuje. Še 25 let kasneje se starši srečujejo s podobnimi, če ne celo enakimi težavami, kot smo se mi takrat,« sta razočarana.

Po koncu osnovne šole so Nina pripravljali na vstop v srednjo šolo, a se je hitro zapletlo. (Se nadaljuje)