Arhitekt in oblikovalec Urh Wiegele / Foto: Ana Skobe
Arhitekt in oblikovalec Urh Wiegele / Foto: Ana Skobe
Neskončna zanka narave v bronu
Skulptura arhitekta in oblikovalca Urha Wiegeleja, Kamničana po rodu, bo predstavljala nagrado Rada Smerduja in bo vsako leto podeljena za izjemne dosežke, ki pomembno prispevajo k razvoju stroke na področju ohranjanja narave in k ohranjanju narave. Skulptura je bila prvič podeljena 13. maja letos.
Urh Wiegele se kot arhitekt posveča načrtovanju objektov in prostora, v vlogi oblikovalca pa ga še posebej pritegne snovanje predmetov, ki nosijo globljo sporočilno vrednost. »To so lahko skulpture, priznanja, spomeniki in drugi elementi, katerih bistvo ni zgolj fizična podoba, temveč neka vodilna misel, ki je botrovala njihovemu nastanku,« je povedal prvonagrajenec javnega natečaja za izbor skulpture nagrade Rada Smerduja, ki jo podeljujejo za izjemne dosežke na področju ohranjanja narave. Prav preplet arhitekturnega in oblikovalskega pristopa mu omogoča, da se redno srečuje z izzivi na različnih merilih.
Na svoji ustvarjalni poti je sodeloval s številnimi nadarjenimi arhitekti, umetniki in drugimi ustvarjalci, ki so vsak po svoje vplivali na njegov način razmišljanja. Skupaj so ustvarili vrsto zanimivih projektov, kjer je lahko raziskoval povsem nove tematike in preizkušal drugačne pristope, ki so pomembno zaznamovali končne rezultate. Med svoje največje uspehe uvršča zmagi na javnih anonimnih natečajih za oblikovanje skulptur nagrade zlata čebela in nedavne nagrade Rada Smerduja. »Gre za najvišji državni priznanji — prva je za izjemne prispevke pri ohranjanju in varovanju čebel in drugih opraševalcev, druga pa za dosežke na področju ohranjanja narave. Strokovni področji obeh nagrad sta mi zelo blizu in prepričan sem, da je bila prav ta osebna povezanost ključna za uspešen rezultat,« je pojasnil.
Svoj ustvarjalni proces sprva razdeli na dva vzporedna, a jasno ločena stebra, ki se vedno bolj prepletata, dokler meja med njima povsem ne izgine. Prvi steber je izrazito racionalen, temelji na zbiranju objektivnih informacij o obravnavani temi. Drugi, bolj iracionalen, pa zajema opazovanje, kontemplacijo in refleksijo, ki jih je veliko težje ubesediti. »Vodilna misel projekta se rodi šele tedaj, ko se meja med obema stebroma povsem izbriše. To se lahko zgodi v nekaj dneh, tednih, mesecih, včasih pa se tudi ne zgodi nikoli.«
Kot pravi, sta tako oblikovanje kot tudi izbor najprimernejše skulpture na natečaju z vidika žirije izjemno subjektivna in intimna procesa. »Vsak posameznik na podlagi svojih vrednot in izkušenj, ki jih pridobi skozi odraščanje, izobraževanje in delo, razvije unikatno mrežo miselnih tokov,« je dejal in dodal, da prav zaradi tega lahko vsakdo v isti projektni nalogi prepozna nekaj popolnoma drugega. »Sam stremim k temu, da rezultat mojega dela ni le lično oblikovana vsota vhodnih podatkov, ampak da vsak projekt pripoveduje zgodbo o vrednotah, zaradi katerih sploh obstaja.«
Največje zadovoljstvo Urhu Wiegeleju prinaša prav oblikovalski proces, v katerem se zamisel skozi različne faze postopoma razvija in postaja vedno bolj otipljiva. Vsak korak na tej poti odpre nov izziv, ki zahteva rešitev — ali pa celo popolno spremembo smeri. Ključno je, kot pravi, pravočasno prepoznati trenutek, ko je treba prejšnjo idejo opustiti in se podati na novo pot. Pri tem ima radovednost odločilno vlogo, saj po njegovem širi obzorja in odpira vrata nepričakovanim, a izjemnim rešitvam. »Arhitektura in oblikovanje nista zgolj tehnični disciplini, ampak tudi načina dojemanja in izražanja čustev in vrednot ter odziv na potrebe časa, v katerem živimo. Najzanimivejše rešitve vselej nastajajo na presekih popolnoma različnih področij.«
V zasnovo zmagovalne skulpture za nagrado Rada Smerduja je Urh Wiegele vtkal princip cikličnosti in soodvisnosti vsega, kar obstaja. Skulptura je oblikovana kot neskončna, dvostransko orientirana zanka brez začetka ali konca, ki ponazarja neprekinjeno prehajanje med različnimi naravnimi stanji. Združuje dihotomije — živo in neživo, stabilno in fluidno, statično in dinamično — ter s tem poudarja, da v naravi nič ne obstaja samo zase, temveč vedno v odnosu do celote.
Posebnost skulpture je tudi v tem, da nima stabilnega podstavka in ostaja v neposrednem stiku s svojim okoljem. V svoji krhkosti, ki jo lahko zmoti že najmanjši premik, odseva napetost naravnih ekosistemov, ki so hkrati izjemno močni in neizmerno ranljivi. Površina skulpture dopolnjuje zgodbo: zrcalni zunanji plašč odseva opazovalca in s tem življenje samo, medtem ko notranja tekstura govori o tistem, kar je skrito — o nepojmljivi, tihi, a neustavljivi moči narave. V tej sklenjeni zanki se prepletajo vsi elementi, brez katerih ni mogoče razumeti našega okolja v celoti.
»Skulptura s tem presega svojo fizično pojavnost in postane vizualna manifestacija bistva nagrade Rada Smerduja kot priznanja tistim, ki svoja življenja predano posvečajo ohranjanju narave in razvoju stroke. Je poklon cikličnosti življenja, neskončnemu razvoju ekosistemov in soodvisnosti vsega, kar obstaja na tem trdnem, a hkrati izjemno občutljivem svetu,« je še zapisal Urh Wiegele v obrazložitvi.