Nič nisi vredna

Vlasta je odraščala v družini, kjer je bilo vse narobe. Mama je vladala z železno roko. Če ni bilo po njenem, je bil ogenj v strehi.

»Živeli smo v pravem matriarhatu. Vse je imela pod komando. Ko sem zaradi travm, ki sem se jih nabrala v otroštvu, kasneje obiskovala psihoterapevta, me je že prvo uro 'potolažil', da nisem edina. Sanjalo se mi ni, koliko odraslih trpi zaradi nasilja v družini!

Že ko sem se iz internata vozila proti Jesenicam, me je zmeraj vso pot stiskalo v prsih. Imela sem sicer štipendijo, a ni zadoščalo niti za pokritje stroškov. Vedela sem, da bom morala pred mamo poklekniti in jo prositi za denar, da si bom lahko privoščila, če bom res zelo lačna, še kakšen sendvič. Oče je stal za njo, kimal in govoril: 'Ja, žena, tako je, tako je!' Te besede je ponavljal kot papiga. Vedela sem, da se ji boji zameriti, zato jo je v vsem podpiral.

Dopovedovala sem si: potrpi, Vlasta, saj greš domov samo za en dan. Samo toliko, da vidiš, kako je mama, saj je ravno prišla iz bolnišnice, kjer so ji zamenjali kolk.

Tokrat sva bili še s prijateljico dogovorjeni, da greva z vlakom v Celovec, na predstavitev študija na Trgovski akademiji. Veliko sošolcev se je odločilo zanj, ker so potem lažje dobili službo. Nekako sem si predstavljala, da trpljenje, bolezen, bivanje v bolnišnici ljudi zbliža. Pri nas doma ni bilo tako. Mama je bila ob vrnitvi domov še bolj agresivna kot prej.

Kljub strahu, ki sem ga občutila, mi je, ko sem se zagledala v Begunjščico, Stol in druge vrhove, zaigralo srce. Zgoraj je ležal še sneg, spodaj pa se je že prebujala pomlad. Doma sem bila nekaj kilometrov ven iz središča Radovljice, kjer je bila avtobusna postaja. Včasih sem šla do doma peš, včasih mi je kdo od sosedov ustavil. Podobno se je zgodilo tudi tokrat. V naši vasi so bile hiše že kmalu po osamosvojitvi lepo urejene, le naša je bila še zmeraj takšna kot nekoč. Fasada je bila na več mestih obtolčena, lesena ograja okoli vrta pa vedno bolj preperela. Za spremembo mi je tokrat odprl oče. Nikoli me ni ne pozdravil, kaj šele objel. Samo odmaknil se je, da sem lahko vstopila. Nekaj je zagodrnjal, da sem pozna, iz mene je pa kar zletelo, da bi lahko brat pomagal mami, zakaj so čakali name. Samo obrnil se je in me z vso močjo mahnil čez obraz. Bila sem v šoku, sploh ko sem med krvjo, ki se je nabirala v ustih, začutila, da mi je tudi odlomil zob.

Mama je sedela v kuhinji. Noga je bila iztegnjena na stolu, ob njem pa je bila naslonjena bergla. Na mizi je stal kozarec vina, poleg njega škatlica tablet.

'Posodo pomij pa cunje poberi iz stroja in jih obesi,' je ukazala. Tak je bil njen način pozdrava. Nikoli me ni vprašala, kako sem, kako mi gre v šoli, nič. Na mizi sem zagledala banane. Kljub bolečini v ustih so se mi pocedile sline. V kopalnici, kjer je zaudarjalo, ker ni nihče odpiral okna, sem se za silo umila, preden sem šla v sobo, ki sem si jo delila z bratom. Ležal je na postelji in bral stripe. Očitala sem mu, zakaj ne pomaga staršem, pa mi je rekel, da mu ni nihče nič rekel.

Pod nosom in čez lice se mi je naredila oteklina, bila sem grozna na pogled. V soboto in nedeljo sem garala od jutra do večera, zraven pa razmišljala, kako naj prosim mamo, da mi da denar za vlak do Celovca. Ko sem skuhala kosilo, je bilo spet vse narobe. Jed je bila zanič, jaz pa prepočasna. Govorili smo o nesposobnih zdravnikih, lenih medicinskih sestrah v bolnišnici, o sosedi, ki je padla po stopnicah, pa si je to zaslužila, in o ceni elektrike. Vse sem pospravila in pomagala mami, da se je ulegla na divan, nakar sem jo prosila, ali se lahko grem učit. Nekaj je zagodrnjala in me zmerjala, kakšna lenoba sem, oče pa je pripomnil, če sem jih dobila še premalo … Vrata v spalnico staršev so bila odprta, in ko sem pokukala skoznje, sem na postelji zagledala kuverto, v kateri je bilo polno bankovcev za deset tisoč tolarjev. Morda se jih spomnite – tistih v vijoličasti barvi in s podobo Ivana Cankarja? Nič nisem razmišljala: vzela sem bankovec in molila, da moje kraje ne bi nihče opazil. Za vozovnico do Celovca bo, sem si rekla. Vest me ni čisto nič pekla. Govorila sem si, da sem vzela le 'pravično odškodnino' za odlomljen zob in za pomoč v kuhinji, medtem ko je brat lahko bral stripe. Verjetno oče res ne bi nič opazil, a kaj, ko je padel v skušnjavo tudi brat in si 'izposodil' večjo količino denarja …

Ko je oče odkril, da mu manjka denar, me je prijel za lase, zbil na tla in začel brcati. Zlomil mi je več reber, bila sem polna črnic, komaj sem dihala. Malo se je vseeno ustrašil, da je pretiraval. Poklical je soseda ter mu dejal, da sem padla po stopnicah. Odpeljal me je v bolnišnico na Jesenice, kjer sem ostala deset dni. Bilo je prvič, da sem razmišljala o samomoru. Življenje, ki sem ga živela, ni bilo čisto nič vredno. Ko so me odpustili, nisem šla domov, temveč sem štopala v Ljubljano. Razredničarka je bila zelo pretresena, ko me je spet videla v razredu. Poklicala me je k sebi v kabinet in toliko časa vrtala vame, da sem ji povedala, kaj se mi je zgodilo. Ni mogla verjeti! Zdelo se ji je, da lažem, saj je imela o moji mami zelo lepo mnenje. Čudno se ji je zdelo le to, da sem se med poukom težko zbrala …«

(Se nadaljuje)