Ni dneva brez fotoaparata

Franci Pogačar iz Gorij je železarski upokojenec, ki ga že vse življenje spremlja ljubezen do hribov in fotografije. Kot pravi sam, je prav v hribih vedno znova našel prizore, ki jih je želel ohraniti za prihodnost. Njegova fotografska pot se je začela v času analognih filmov, nadaljevala z diapozitivi, z digitalno fotografijo pa je dobila povsem nove razsežnosti. »Ni dneva, da nekam ne grem in da nimam aparata zraven,« pove Pogačar, ki ga fotografija spremlja na skoraj vsakem koraku. Digitalna tehnologija mu omogoča več svobode in skoraj neomejeno ustvarjanje, hkrati pa priznava, da veliko posnetkov pogosto ostane shranjenih na karticah in diskih. Prav zato so razstave pomembne priložnosti, da del svojega opusa predstavi širši javnosti.

Že več kot desetletje je član Foto kluba Triglavski narodni park, kjer redno sodeluje na klubskih razstavah in prejema priznanja ter nagrade. Njegove fotografije so bile dvakrat nagrajene tudi na fotografskih natečajih Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, kjer so bile razstavljene v velikem formatu pred muzejem. Samostojno razstavo je že imel v hotelu Astoria, njegove fotografije pa so stalno na ogled tudi v zobni ambulanti v Železnikih. Kljub priznanjem in izkušnjam ostaja skromen in poudarja, da se kot samouk še vedno uči.

Brezpotja, samota in tišina gora

Najraje fotografira naravo v vseh letnih časih. Poleti ga privlačijo manj obiskane poti in brezpotja, pozimi pa uživa v turnem smučanju. Gorski svet mu je skozi leta ponudil številne nepozabne trenutke, med njimi tudi izkušnjo trekinga pod Everestom. Takrat je spontano ujel prizor polne lune, ki je vzšla natanko nad vrhom najvišje gore sveta. »Čakali smo sončni zahod in vedeli, da bo nekje prišla luna, nismo pa si mislili, da bo prav na vrhu Everesta,« se spominja. Gore pa niso vedno prizanesljive. Pred štirimi leti in pol je pod Ratitovcem doživel hudo nesrečo v snežnem plazu, ki mu je pustila trajne posledice. Plaz ga je odnesel v drevo, zaradi poškodbe živca danes nosi opornico in se srečuje s tako imenovanim padajočim stopalom. Kljub temu ga nesreča ni odvrnila od vrnitve v hribe. »Ni več to to, ampak vse se da. Danes sem predvsem bolj pozoren na snežne razmere in hodim bolj z glavo,« pravi.

Njegov odnos do gora in fotografije razkriva tudi način, kako najraje ustvarja. Če ima namen fotografirati, se v hribe najraje odpravi sam. Takrat ima čas zase, za opazovanje svetlobe, vremena, tišine in trenutkov, ki jih v družbi pogosto spregledamo. Naslov razstave Gori doli naokoli zato ni naključen. Odraža njegovo življenjsko in ustvarjalno pot – pot, ki ni nikoli povsem ravna. Vodi skozi vzpone in padce, ovinke, preizkušnje in vrnitve, a prav takšne poti pogosto ponudijo najlepše razglede in najbolj iskrene zgodbe. Kot samouk poudarja, da je vedno prostor za napredek – tako pri znanju kot pri fotografski opremi. Ostaja zvest preprostemu načelu, da vaja dela mojstra, fotoaparat pa ga še naprej spremlja na vseh poteh, ki ga vodijo gori, doli in naokoli.