Ne zidar, učitelj matematike bo

Uvodni kader: fantič, Masar po imenu, brezskrbnega koraka hodi po Kranjčanom znanem železniškem mostu v Struževem, ki povezuje desni z levim bregom Save. V Struževem Masar živi s svojo družino, s katero se je s Kosova v Kranj preselil pred več kot devetimi leti. Takrat je bil star okrog pet let. Morda je most, čeprav danes menda bolj poredko v svoji osnovni funkciji prevoza tovora po železnici, tudi metafora za povezovanje med dvema narodoma, Slovenci in Albanci, starimi in novimi prebivalci naše države. Dokumentarni film Novi sošolci združevalno noto med dvema bregovoma vsekakor ima.

V povsem novem okolju

Ali že obstaja kakšen film o Albancih v Sloveniji, o tem, kdo so, kako jih vidimo Slovenci – in obratno: kako oni vidijo nas Slovence? Nismo ga našli. Režiser Novih sošolcev, Kranjčan Toni Cahunek, je s skupaj sestro Leo, socialno pedagoginjo, ki se ukvarja s priseljenskimi otroki, scenarij za film snoval več let. Kot je povedal, so bile navdih za film prav spremembe v domačem Kranju, ki so se zgodile zaradi gospodarske rasti in velikega povpraševanja po tujih delavcih, s katerimi so prišli tudi njihovi otroci. »Razmišljanje o filmu pa je med drugim spodbudila tudi albanofobija, ki se v slovenski družbi kaže kot distanca do priseljencev albanske narodnosti ter je zaradi pomanjkanja kakovostnih in konkretnih priložnosti za vključevanje prisotna tudi v šolah,« poudarja Cahunek.

Ne le v Kranju, tudi v nekaterih drugih mestih šole še vedno niso pripravljene na vse večji porast otrok, ki prihajajo s Kosova, ti pa imajo v primerjavi s priseljenskimi otroki slovanskih korenin, ki prav tako prihajajo iz republik nekdanje skupne države, zaradi večjih razlik v jeziku več težav pri učenju in pridobivanju izobrazbe in s tem boljšem temelju pri kasnejšem vključevanju na trg dela.

V dokumentarnem filmu spremljamo štiri kosovske otroke, ki se vključujejo v slovenske šole – prav vsi so Kranjčani – s tem pa se učijo novih kulturnih vzorcev, ki so značilni za tukajšnjo družbo, hkrati pa te spremenjene navade v neki meri prenašajo tudi v svoje družinsko okolje. V nekaj primerih so v filmu sodelovali tudi njihovi družinski člani, zgodba, ki se dogaja v Kranju, Kopru in Žalcu, pa je verodostojnost vsekakor pridobila tudi s posnetki in izjavami ljudi iz šol na Kosovu, saj otroci največkrat velik del počitnic preživijo v svoji prvotni domovini.

S Kosova v Kranj

V Novih sošolcih med vključevanjem v slovenske šole spremljamo štiri najstnike. Svoje zgodbe predstavljajo Floralba Avdullahu, Suela Gashi, Masar Maloku in Ledri Gashi, filmska kamera pa jih spremlja tako v slovenskem okolju, v šoli, na igrišču, kot na počitnicah na Kosovu – v krajih, od koder izhajajo njihovi starši, stari starši in kjer so nekateri tudi že prvič prestopili šolski prag. Tu v filmu nastopijo tudi nekateri sorodniki in učitelji iz šol, ki so jih obiskovali.

Prav vse glavne zvezde filma smo srečali tudi na kranjski premieri. Dve, tri leta starejši, kot so bili v času snemanja, se zdijo že zreli najstniki. Floralba je zdaj dijakinja drugega letnika Srednje ekonomske šole v Ljubljani, ob snemanju filma je zaključevala osnovno šolo. Povedala je, da njena rodbina izhaja iz Suve Reke nedaleč od Prizrena na Kosovu. Tam se je rodila in živela do desetega leta, zdaj pa že sedem let z družino – ima še tri mlajše sestre – živi v Sloveniji, doma je v Stražišču.

»Do mojega sodelovanja v filmu je prišlo po naključju. Bila sem na Kosovu na počitnicah, ko so tam že snemali film in so potrebovali nekoga za prevajanje. Zanimal jih je tamkajšnji šolski sistem in moja mami Arjeta je priporočila svojo prijateljico, ki je učiteljica v šoli, kamor sem do petega razreda hodila tudi jaz. Ko sta Toni in Lea videla, kako so me prevzeli spomini na leta, ko sem tam hodila v šolo, sta me vprašala, ali bi lahko posnela tudi mene in mojo zgodbo. Bila sem takoj za, saj svojo zgodbo z veseljem predstavim tudi drugim. Gre za izkušnjo, do katere ne prideš kar tako in je ni mogoče kupiti z denarjem,« je pojasnila Floralba; da ji ni bilo težko nastopati, saj je predstavljala sebe, kakršna je. »To sta moje srce in duša. Sem državljanka Slovenije, hkrati pa tudi ponosna Albanka.« Povedala je, da je ponosna na svoj nastop v filmu, prav tako pa tudi starše in sestrice. Odlično obvlada slovensko, tudi albansko, uči pa se še nemško in angleško.

Tudi Masar se je rodil na Kosovu, in sicer v kraju Ferizaj blizu Prištine. Pri petih letih se je z družino preselil v Slovenijo, kjer živi že devet let. Obiskuje OŠ Helene Puhar, kjer so ga tudi predlagali za enega od likov v filmu. Ko sem ga vprašal, kako je prišel v filmsko ekipo, je povedal: »Ker sem legenda. V šoli se tudi veliko šalim in je učiteljica rekla: 'Masar bo najboljši za film.' Nič me ni bilo strah snemanj, imel pa sem nekaj treme pred premiero v Ljubljani, pa tudi tokrat, ker ne vem, kako me bodo videli v Kranju. Sem pa ponosen na svoje sodelovanje v tem filmu.«

Dvojezičnost je prednost

Suelina zgodba je drugačna. Rodila se je v Sloveniji, z družino živi na Planini, trenutno pa obiskuje deveti razred OŠ Jakoba Aljaža. Bila je prva, ki so jo že leta 2019, obiskovala je Dnevni center Škrlovec, povabili k filmu, a je snemanje zaradi epidemije zastalo. »Mislila sem, da bo to nekaj krajšega, bolj tako za šalo, kot kakšna risanka, zdaj pa ne morem verjeti, kako lep film je nastal iz vsega skupaj. Super je bilo, ker sem v filmu predstavljala sebe, kakršna sem. Predstavljala sem svoja občutja o življenju albanskih otrok v Sloveniji,« je povedala Suela; da ji je bilo najtežje, ko so snemanja potekala v njenem razredu, v katerem so priseljenci različnih narodnosti iz nekdanje Jugoslavije. Morda so ji bili najprej nekoliko zavistni, zdaj so pa ponosni na to.

V filmu nas popelje tudi v vas Ladrovac, kjer ima dve babici in dedka. Z razliko od priseljenih otrok se je Suela že od malega učila slovenskega jezika. »Prijateljice, ki so prišle s Kosova, me učijo predvsem pisanja v albanskem jeziku, jaz njim pomagam pri slovenščini,« je zadovoljna s svojo dvojezičnostjo. Ima štiri sestrice, vsi so bili ponosni na film, kot je povedala, pa je bil najlepši občutek, ko je na premieri videla nasmeh na ustih svoje mame in očeta. To ji pomeni največ, je povedala bodoča dijakinja Srednje ekonomske šole v Ljubljani.

V filmu svoj prispevek doda še Ledri, ki tako kot Masar obiskuje OŠ Helene Puhar in se je v letih od snemanja filma premislil, da ne bo niti mehanik niti zidar, ampak se bo vpisal na katero od srednjih ekonomskih šol.

Velika ekipa sodelavcev

Toni Cahunek je po filmu predstavil še širšo ustvarjalno ekipo, sodelavci so bili: direktor fotografije Aljoša Korenčan, asistent kamere in oblikovalec grafične podobe Filip Košnik, avtor glasbe Janez Dovč, podnapise je pripravila Lučka Lučovnik, koproducent je bil Jure Vizjak. Pri snemanju pa so bili v veliko pomoč tudi ravnatelji treh kranjskih osnovnih šol Janez Cuderman (OŠ Helene Puhar), Klemen Markelj (OŠ Janeza Puharja) in Pavel Srečnik (OŠ Stražišče) ter tudi nekateri učitelji, Verena Zorenč, sodelovali so nekateri starši in sorojenci nastopajoče četverice ...

»Film je posnet profesionalno z veliko ustvarjalno širino, zato upam, da ga bo videlo čim več ljudi. Če bomo tudi v prihodnje na tako kvaliteten način predstavljali teme, ki so na prvi pogled morda nepopularne, bo v prihodnje precej lažje, tako nam v šolah kot otrokom priseljencev,« je dejal Janez Cuderman. In tudi vsi albanski priseljenci nekoč ne bodo zidarji in kuharice, ampak tudi ekonomisti in zdravnice.