Navdušuje jo »krožni promet«

Zgodba o prenovi se ni začela z velikimi gradbenimi stroji in neomejenim proračunom, ampak z ljubeznijo do dediščine in preprostim tečajem. Kati Sekirnik se spominja, kako so se stvari začele sestavljati same od sebe: »Vse skupaj se je začelo zelo naivno, neobremenjeno. Živela sem v najemniškem stanovanju v mestu, ki pa ga je lastnik prodajal, zato sem se morala odseliti. Ker iz te hiše izhaja moja mami in gre za bogato družinsko dediščino, prodaja nikoli ni bila izbira. Bila je v dobrem stanju in je bila obnova veliko lažja.« Prvi impulz se je sicer zgodil že leta 2016, ko je mizar in restavrator Matija Hiršenfelder v okviru Šole prenove iskal okna za izvedbo praktičnega tečaja prenavljanja. »Matija takrat ni imel oken, zato je prišel na idejo, da bi prenovili tista na naši hiši,« razlaga Kati. »Takrat smo obnovili eno okno in dve polkni. Tedaj še nisem resno načrtovala celotne obnove, a vse se je začelo razvijati zelo organsko.« Ko se je projekt obnove leta 2022 zares začel, je bil prvi korak izpraznitev hiše. Družinsko pohištvo so shranili na podstrešje, odstranili pode, pod katerimi so se skrivali originalni leseni podi.

Prisluhnili hiši

Pri prenovi je veliko vlogo imela arhitektka Jana Jocif. Hiši s Kati nista želeli vsiliti kakšnega sodobnega pečata, odločili sta se za spoštljiv dialog s stavbo. Jana poudarja pomembnost potrpežljivosti pri delu s starimi objekti: »Super je bilo, da smo imeli toliko časa, da smo lahko stvari delali v miru. Pustiti moraš, da ti hiša sama pove, kaj narediti. Če bi bil strop gnil in bi ga morali zamenjati, bi bila to čisto druga zgodba. Vsakič, ko najdeš nekaj starega, te to fascinira in navdihne za naprej. Kot arhitektka nisem želela pustiti nekega agresivnega lastnega podpisa. Bistvo je ohraniti tisto, kar je kvalitetno, in to povzdigniti. Pomembno pa je tudi, da se ne pretvarjamo – tisto, kar je novo, mora biti prepoznavno kot novo, razlika med starim in novim pa jasna.«

Obnova starodavne hiše na Spodnjem trgu je trajala približno dve leti. / Foto: Jana Jocif

»Krožni promet«

Obnova je prinesla številna presenečenja. Pod neuglednimi sloji iverke in linoleja, denimo, so se skrivali izjemni starinski leseni podi. Čeprav je Kati sprva razmišljala o talnem ogrevanju, jo je lepota starega lesa prepričala, da ga ohrani. »Vse 'podne' smo nato brusili ročno, kar je bil res dolgotrajen proces,« se spominja Kati. Zamenjati je bilo treba vso napeljavo, od elektrike, vode do ogrevalnega sistema. V celotni hiši so odstranili le dve steni, da so temne prostore odprli svetlobi. Nekdanja spalnica je postala svetel, prehoden dnevni prostor, ki ohranja krožno povezavo med prostori. In ravno ta »krožni promet« daje pretočnost bivalnemu delu hiše. Prav nad njim je Kati nadvse navdušena.

Izjemni mojstri in odkritje ptička

Pri prenovi so sodelovali gradbinci, ki so delo opravili z izjemnim občutkom za detajle. »Z ekipo pod vodstvom Borisa Dimova, v kateri so bili Goran, Selim, Mirza in Mujo, smo res dobro sodelovali. Gradbinci so res obvladali svoje delo. Nekega dne pridem domov in mi Goran ponosno reče: 'Lej, Kati, ta ptiček!' Med luščenjem ometov so namreč na steni samoiniciativno opazili in pustili delček stare freske s ptičkom. Lahko bi ga preprosto izbrisali, pa ga sploh opazila ne bi. A delali so s srcem. Hvaležna sem, da smo se poslušali in upoštevali glavno vodilo prenove, da ohranjamo in sladimo delu preteklih mojstrov.«

Veliko delala sama

Kati je tako rekoč sama obnovila kar 86 okenskih kril, pri prenovi podbojev in vrat pa so ji pomagali starši. »Ko smo odstranili vse stare sloje barve, se je pokazalo, da je spodaj popolnoma zdrav les. Matija in Jana sta bila ves čas z mano, kadar koli sem potrebovala nasvet. Energija teh obnovljenih kosov je neprimerljiva z novimi materiali.« Hiša je bogata s stavbnimi detajli – od zaključkov sten do originalnih peči in lesenega stavbnega pohištva. Kati pove tudi, da je celotna jedilnica iz hiše zdaj del zbirke Loškega muzeja kot primer meščanske opreme lokalnih mojstrov.

Večino oken, vrat in podbojev je Kati prenovila sama. / Foto: Jana Jocif

Prišla je Uršula

Kati si je ves čas obnove želela, da bi hiša utripala z mestom in da bi spodnje prostore namenila ustvarjalni vsebini. Tako je v njih svoj prostor našla rokodelka Uršula Oitzl Magister, ki deluje pod znamko Urchic Porcelain in ustvarja izdelke iz porcelana za povezovanje ljudi in ustvarjanje gostoljubnega vzdušja. Uršula je pred tem neuspešno iskala atelje drugje na Gorenjskem. »Iskala sem prostor na Bledu in v Radovljici, pa ni bilo nič primernega. Nato mi je v Škofji Loki neki prostor ušel izpred nosa in Kati mi je rekla: 'Pridi, jaz imam prostor zate.' Isti dan sva si ga ogledali in se takoj dogovorili. Mislim, da mi je bilo usojeno priti sem.« Spodnje prostore so za javnost prvič odprli junija 2024 ob Historialu. Od takrat naprej pa je to Uršulin ustvarjalni atelje, ki pa ga priložnostno odpira tudi za javne dogodke. Doslej je izvedla že več umetniških sejmov, razstave, koncert v okviru Kavč festivala in druge ter predstavitev knjige o samograditeljstvu. »V tem prostoru ustvarjam popolnoma drugače. Čuti se neka posebna energija, navdih preteklosti, pa čeprav se to sliši malce ezoterično. Večina ljudi, ki vstopijo, najprej pogleda naokoli in reče le 'vau'. Prostor jih popolnoma prevzame, nato pa se to poveže še z mojo vsebino.«

V pritličnih prostorih domuje atelje rokodelke Uršule Oitzl Magister, ki deluje pod znamko Urchic Porcelain. / Foto: Jana Jocif

Idej ne zmanjka

Hiša na Spodnjem trgu, v katero se je Kati vselila marca 2024, po dveh letih prenove, predstavlja vzorčni primer, kako z omejenim proračunom in veliko lastnega truda ohraniti mestno dediščino. Pri hiši dela nikoli ne zmanjka in tudi v tej ostaja še veliko nedokončanega. A ob viziji celostne prenove in vsebinah, ki jih vklaplja v mestno tkivo, tudi za prihodnost ostaja veliko načrtov, ki jo bodo le še bogatili.