Vitomir Pretnar s fotoaparatom znanega jeseniškega fotografa in planinca Jake Čopa. Gre za fotoaparat Rolleiflex, ki je bil v tistih časih zelo drag, priporočali so ga planincem, z njim pa je bilo mogoče izdelati tudi slike za koledarje. / Foto: Nik Bertoncelj
Mora se zaslišati škloc ...
Za vsakim fotoaparatom se skriva zgodba, pravi Vitomir Pretnar iz Smokuča, strasten fotograf in goreč zbiratelj starih fotoaparatov. V zbirki jih ima okrog sto, od očetovega iz časov partizanskih hajk do fotoaparatov znanih jeseniških fotografov Jožeta Žerjala in Jake Čopa. Med njimi so takšni na meh in plošče, pa takšni na film, so ruski in ameriški, leseni in bakelitni ... Predvsem pa so analogni – takšni, ki delujejo še po starem, ki jih je treba ročno naviti in ki ob pritisku na sprožilec še vedno naredijo: škloc ... In večina jih še vedno deluje!
Zbirka fotoaparatov ni nastala načrtno. Bolj kot zbirateljska strast jo je ustvarila radovednost – zanimanje za fotografijo, stare fotografske tehnike in predvsem zgodbe. »Zanima me, kako so stvari delovale včasih in kaj so ljudje pravzaprav počeli,« pravi Vitomir Pretnar, strasten ljubiteljski fotograf (»Nisi fotograf, če nimaš strasti«), o svojem zbiranju starih fotoaparatov. Fotografija ga ljubiteljsko spremlja že vse življenje; v zadnjem obdobju jo vidi predvsem kot način dokumentiranja prostora, ki se spreminja ali izginja. Zadnje mesece je tako s fotoaparatom spremljal rušenje stare in gradnjo nove Srednje šole Jesenice, transformacijo jeseniške železniške postaje, propad Delavskega doma ... Veliko fotografira tudi na potovanjih s partnerico Petro, v prihodnje bo svoj album dobil tudi nekajmesečni vnuček ...
Prvi fotoaparat v zbirki je očetov. »Moj oče Jakob, po partizansko Bratin, je bil pri partizanih zadolžen za fotografiranje. Med drugo svetovno vojno je fotografiral Kropo, Jamnik, Jelovico. Njegov fotoaparat sem pozneje dobil jaz, prav tako njegov arhiv.« Čez leta se je zbirka širila, začel je obiskovati starinarnice in iskati zanimive primerke. »Malo sem hodil v Fotoantiko v Ljubljani. Tam so imeli včasih zelo veliko starih fotoaparatov. Če mi je bil kakšen zanimiv, sem ga kupil. Kakšnega so mi tudi prinesli.« Posebno zanimanje je namenil fotoaparatom znamke Pentax. »Pentax uporabljam še danes. Lani smo bili v Angliji in smo pri nekem starinarju našli zelo zanimivega zrcalnorefleksnega, enega najmanjših, kar jih je bilo narejenih.«
Med najstarejšimi v njegovi zbirki je fotoaparat znanega jeseniškega fotografa Jožeta Žerjala iz okrog leta 1930. »Starejši se bodo Žerjala še spomnili. Do njegovega fotoaparata sem prišel preko njegovega nečaka. Izvedel sem, da ga ima, obiskal sem ga v Domžalah in tam je bil tudi zelo star fotoaparat, s katerim se je Žerjal učil fotografske obrti na Jesenicah. Takrat so bili fotoaparati še na plošče. Kasneje pa se je začel množično uporabljati zvit film oziroma rolfilm.«
Zanimiv je fotoaparat znamenitega jeseniškega planinca in fotografa Jake Čopa, s katerim sta se osebno poznala in o katerem zna povedati zanimive zgodbe.
Med starejšimi primerki je tudi lesen fotoaparat, ki ga je našel pri starinarju. »Izvedel sem, da jih ima, potem sva se malo pogajala in mi ga je prodal.«
Tako je nastala zanimiva zbirka fotoaparatov z vseh vetrov: »Pri vsakem, ki sem ga dobil na tak ali drugačen način, je zadaj neka zgodba. Meni je to všeč, da lahko povem zgodbo, kako sem prišel do njega in od kod je prišel ...«
Poleg zgodb ga privlači tudi sama tehnika. Pri starih fotoaparatih je mogoče skoraj dobesedno občutiti, kako delujejo. »Meni je predvsem zanimivo, kako delujejo mehanizmi. To so še mehanski fotoaparati. Najprej si navil film, potem si ga moral premakniti naprej. Šele kasneje so prišli električni motorčki.« Navdušuje ga tudi sposobnost fotoaparata, da v delčku sekunde ustvari posnetek. »Fotoaparat je res fenomen. Meni je fascinantno, kaj vse se zgodi v delčku sekunde. Fotoaparat držiš v rokah, pritisneš in se vse zgodi v trenutku. Kot eksplozija.«
In potem je tu še zvok. »Meni je zvok strašno pomemben. Mora biti škloc, da si zadovoljen. Pri digitalnih fotoaparatih zvoka skoraj ni ... To je bil nekakšen vrhunec, ko si pritisnil in si slišal mehanizem. Danes tega nimaš več. Zdaj je vse povezano z ekranom in z različnimi možnostmi, ki jih imajo digitalni fotoaparati.«
Sam je eden tistih, ki vidijo čar v analognih stvareh. Fotoaparatih, starih fotografijah, diapozitivih, pismih, dokumentih. Četudi zanje zmanjkuje prostora. »Imam pisma mame, očeta, brata. Digitalno obdobje bo marsikaj odneslo, razen če bo kdo dokumente še želel natisniti ... Meni pa je zanimivo, kako se stvari ohranijo in kaj ostane za nami ...«
