Mannheim

Pred dvema tednoma sva Roka peljala na izmenjavo Erasmus v Nemčijo. En semester študija ekonomije bo opravil v Mannheimu. Najbolj običajno bi bilo, da bi šel študent na izmenjavo sam. Prijazno sva se mu ponudila, da ga peljeva, ker je Janez z veseljem obudil svoje študentske izkušnje, ki so bile povezane z Nemčijo, a so bile pravzaprav čisto drugačne. Danes so študenti zelo spodbujeni, da se udeležijo izmenjav v tujini. V celoti jih financirajo, včasih so morali študenti najprej zaslužiti denar, da so potem lahko videli nekaj tuje dežele. Univerza se nahaja v nekdanjem plemiškem baročnem dvorcu. Študijsko leto se je šele začenjalo. Sprehodili smo se po notranjosti, pogledali knjižnico. Na lesenih podstavkih so imeli knjige, iz katerih so brskali neke podatke. Bila sem začudena, da niso uporabljali le računalnikov, dejansko so uporabljali knjige. Študentski dom je pet kilometrov stran. Apartma je imel štiri sobe, vsak študent je imel svojo, delili so si kopalnico in kuhinjo. Kopalnica je bila povsem spodobna. Neprimerno slabša je bila kuhinja. Prvi študent, ki je prišel v kuhinjo, je bil Indijec, potem Mehičan. Kuhinja je bila zelo umazana, umazana in še enkrat umazana. Jaz sem prijela za metlo, pa so se mi smejali. Naj bi imeli čistilko, ki bi počistila kuhinjo. Očitno ima nižje standarde. Kasneje so mi povedali, da je to v takšnih domovih stalnica. Če hočeš kaj skuhati, moraš najprej počistiti kuhinjo. Poslovili smo se, midva pa sva še dva dni ostala v Nemčiji in obiskala stare prijatelje. Sprašujem se, kaj je danes Nemčija in kdo je Nemec? V mestih je polno tujcev, ki jih ne razumeš. V restavracijah je velika verjetnost, da so lastniki ali najemniki naši južni sosedje. Jedi imajo lepa zveneča imena. Ko vprašaš, kaj to je, dobiš odgovor, to je pleskavica s kajmakom. Na vinski karti je plavac in vino s Pelješca, poslušamo balkansko glasbo, za nemško bi morali plačati nekakšen davek za predvajanje. Podeželje je lepo in prazno, tam živijo v velikih in urejenih hišah stari ljudje, sami ali v dvoje. Na poti domov sva se ustavila v Freisingu. Tako sem v letošnjem poletju obiskala Briksen in Freising. Obe mesti sta zelo pomembni za naše območje. Od tam so prihajali škofje, ki so imeli v oblasti Bled in Bohinj z okolico ter Škofjeloško hribovje s Škofjo Loko. Splačalo se je naseliti in urediti kraje na Slovenskem. Od vsakega mesta in ceste so pobrali davek, nam pa so prinesli napredek in razvoj. Med gostinsko ponudbo so se znašle tudi bavarske jedi (klobasa in zelje) in natakarji so bili v bavarski noši. Ko sem želela v stranišče, je natakar avtomatsko odgovoril »drugi sprat« (drugo nadstropje). Kot da bi tudi nama na obrazu pisalo, da nisva Nemca.