Ma, naredi mi kitaro ...

Aleš Erman s Spodnjega Otoka že vse od najstniških let izdeluje kitare, pred skoraj dvema desetletjema pa je svoj hobi, s katerim se je strastno ukvarjal, vse odkar si je kot srednješolec izdelal prvo kitaro, spremenil v poklic.

Doslej je izdelal že okoli 350 kitar, ki so našle pot do glasbenikov po vsej Evropi in širše. Pred kratkim je ena odšla čez lužo, med Slovence v Kanadi, prihodnje leto bodo po njegov inštrument prišli člani narodnozabavnega ansambla – iz Tokia.

To pomlad pa je prejel prav posebno naročilo: prosili so ga, da izdela kitaro iz lesa jelke, starega več kot 6.500 let.

Kako vam je že kot mlademu fantu sploh prišlo na misel, da si sami izdelate kitaro?

Prvo sem si kupil, izbiral pa sem na podlagi barve. Ni bila prava, denarja, ki sem si ga kot dijak srednje lesarske šole privarčeval od malice, pa seveda tudi nisem imel več. Ni mi preostalo drugega, kot da si eno naredim sam.

Ste bili zadovoljni z njo?

Ja, kje pa! Saj še sedaj nisem z nobeno povsem zadovoljen. Seveda ni bila dobra, niti pela ni pa še težka je bila, ampak sem igral nanjo. Celo nastopal sem z njo. Ampak tako je, človek mora iti naprej, mora ves čas iskati, kaj še lahko naredi bolje.

No, že čez kakšnega pol leta sem se lotil naslednje; tisto sem tako predeloval in tolikokrat spremenil, da sem jo prav s predelavami uničil, sem se pa ob tem res veliko naučil.

Pri kateri kitari je bila začrtana meja, ko je amater, ki je poskušal, postal profesionalec, ki ve, kaj dela?

Oh, saj je še nisem dosegel … Vem, da so moje kitare zdaj že toliko dobre, da prekašajo marsikatero ugledno blagovno znamko. Je pa res, da nisem človek, ki bi to obešal na veliki zvon.

Ampak izdelovanje kitar zdaj je vaš poklic?

Ja, to pa je, že 18 let.

In po koliko kitarah ste prišli do meje, ko …

Po stotih.

Po izobrazbi sem lesni inženir, deset let so bile kitare moj hobi. Potem sem pa čez noč pustil službo in muziko – igral sem pri Veselih Begunjčanih – in se začel ukvarjati samo še z izdelovanjem kitar. Na začetku sem gledal ... ne na vsak evro, na vsak cent. Izdelal sem štiri kitare in jih k sreči prodal. Z izkupičkom sem lahko naredil naslednje štiri. Potem so me že kmalu prepoznali in od takrat imam vedno več naročil, kot zmorem narediti inštrumentov.

Zdi se mi, upam, da stranka pri meni vedno dobi več, kot pričakuje. In najbrž je to tisto, kar to kolo že skoraj dvajset let žene naprej.

Se niste ustrašili, ko je Ažbe Toman k vam prišel z več kot šest tisoč let starim kosom jelke?

Ena od mojih prednosti je zagotovo ta, da sem predvsem na začetku, pa tudi še sedaj, za kitare uporabljal les, ki ni najvišje kakovosti. Moral sem se sprijazniti s povprečnim materialom – in tam sem se največ naučil. Če bi to obdobje izpustil, kitare, ki je danes pred nami, ne bi mogel narediti tako, kot sem jo.

Ko me je Ažbe vprašal, ali bi iz jelke iz Čadrga naredil kitaro, sem takoj privolil. V tistem trenutku si nisem predstavljal, kakšno breme bo padlo name.

Kdaj vas je prvič zares pretreslo? Ko ste se prvič dotaknili šest tisoč let starega lesa ali ko ste prvič zarezali vanj?

Ko smo nehali rezati, sem po pultu pometel prah in ga spravil v škatlico ...

Panika me je zgrabila, ko sem se zavedel, da les ni optimalen za izdelavo akustične kitare. Lažje bi bilo z malo bolj trdim, čeprav je bil ta, ki sem ga dobil, zares neverjetno dobro ohranjen. Breme je bilo nato iz dneva v dan hujše, priznam. Vedel sem, koliko oči bo uprtih v to kitaro. V glavi sem jo začel izdelovati že leto dni, preden sem dejansko začel. Neštetokrat sem šel miselno skozi prelomne točke izdelave, da sem se lahko odločil, v katero smer naj grem.

Ste sodelovali z bratoma Kutin, ki sta deblo našla in sta tudi sama glasbenika?

Sredi priprav sem ju poklical. Pripravil sem seznam vseh podrobnosti, ki jih potrebujem, da naredim kitaro, kakršno potrebujeta. Oglasil se je Samo, eden od bratov, v rokah sem imel svinčnik, na mizi papir, kamor bi zapisoval natančna navodila, on pa mi je rekel samo: »Ma, naredi mi kitaro ...«

To je bil zame po eni strani šok, ker sem bil brez usmeritve, navajen pa sem, da mi naročniki zelo natančno razložijo, kakšen inštrument si želijo. Po drugi strani pa mi je prav ta izjemna odprtost bratov Kutin dala zeleno luč, da naredim natanko tisto, kar les omogoča. Ta les si je zaslužil, da ga spoštuješ takšnega, kot je.

Se spomnite občutka, ko ste prvič zaigrali nanjo?

Se, ampak takrat ne igram kot glasbenik, inštrument opazujem s tehničnega vidika, preverjam, ali so kje kakšne pomanjkljivosti: ali so toni prešibki ali premočni, ali geometrijsko ustreza ... In takoj sem videl, da je v bistvu dobra. Da so bile višje sile na moji strani in je bilo vse tako, kot je prav.

Kakšna je povprečna življenjska doba kitare?

Če z njo ustrezno ravnaš, tako rekoč ni omejitve, lahko sto, dvesto let ... Imamo violine, stare več sto let. Kitare so se začele pojavljati kasneje, ampak najstarejše imajo danes več kot sto let.

Želim si, da bi tudi s to ravnali zelo skrbno. Da bi vsi, ki jo bodo imeli v rokah, razumeli, kako edinstven je bil les, iz katerega je izdelana, in da je zato edinstvena tudi kitara. Da bi jo dojemali kot del naše zgodovine in sprejemali takšno, kot je. Ne more biti vsem všeč, je pa edina, narejena iz te posebne jelke.