Ko postane usoden že milimeter

Matej je zgodbe o svojem rodu in prednikih poslušal mimogrede: ob družinskih kosilih, ob nedeljskih obiskih, ob dolgih zimskih večerih, ko starejši začnejo govoriti bolj odkrito kot sicer. Sprva sploh ni mislil, da bi lahko bile zanimive še za koga drugega, četudi se mu je vsaka zase zdela nenavadna, skoraj neverjetna. Šele pozneje, ko je začel razmišljati o neverjetni sreči, ki je doletela tudi njega, o usodi in naključjih, je sklenil, da nekaj teh dogodkov zaupa tudi meni.

»Sam nisem vajen pisanja,« mi je dejal, ko sva se srečala. Začetki te nenavadne družinske kronike segajo v drugo svetovno vojno. Matejev praded je bil, tako kot mnogi moški iz gorenjskih krajev, mobiliziran v nemško vojsko. O njegovem življenju pred tem ni ostalo veliko zapisov, le nekaj fotografij, na katerih stoji pokončno, a nekoliko zadržano. Bil je kmečki človek, vajen dela, ne pa fotografov.

Usodni dogodek se je zgodil med maršem nekje na jugu Francije. Četa je bila po več deset kilometrih brez vode in hrane zelo izčrpana. Praded naj bi se, naveličan vsega – tako so kasneje pripovedovali – usedel ob večjo skalo in rekel, da ne more več. Eden od razlogov je bila tudi obutev, saj je bil levi čevelj za številko manjši od desnega in ga je ožulil do krvi.

Njegov soborec in sokrajan Lipe ga je skušal pregovoriti. Kot kmečki človek je vedel, kaj pomenijo grmenje, strele in temni oblaki nad hribi. A praded ga ni poslušal. Morda iz trme, morda iz izčrpanosti, morda preprosto zato, ker ni imel več volje in mu je bilo vseeno, kaj se zgodi z njim. Strela je udarila naravnost v skalo. Smrt je bila takojšnja. Menda niso imeli na voljo niti toliko časa, da bi ga dostojno zagrebli. Morali so iti naprej …

Po vojni se je Lipe vrnil v domačo vas in obiskal vdovo. Povedal ji je, kaj se je zgodilo. Nič ni olepševal. Vdova je bila žalostna, a se je hkrati zavedala, da je zvoniti po toči prepozno.

Tu se zgodba ne konča, ampak se zaplete. Moški ni ostal le pri tem obisku. Vdovi je pomagal pri delu na kmetiji in pri opravilih, ki jih sama ni zmogla. V tistih povojnih letih, ko se veliko moških ni vrnilo z bojišč, je bila takšna pomoč več kot dragocena. Čez čas sta se zaradi spodobnosti poročila, čeprav so vsi vedeli, da med njima ni kakšne velike ljubezni.

Zakaj je privolil v poroko Lipe, Matej nikoli ni izvedel. Je šlo za občutek krivde? Za dolžnost do padlega soborca? Za sočutje do ženske, ki je ostala sama? Ali pa preprosto za to, da sta drug v drugem našla oporo? Družina o tem ni veliko govorila. Nekoč je ujel na ušesa, da se ni najbolje razumel z bratom, ki je nasledil domačo kmetijo. Žal pa je prababica že po štirih letih umrla.

V času po vojni so bili tudi vaščani prisiljeni, da kot udarniki sodelujejo pri gradnji zadružnega doma. Materiala ni bilo dovolj, zato so kamenje pobirali iz reke. Nekoč so jih nagnali k delu, četudi je voda ob zadnjem deževju narasla in postala nevarna.

Prababica ni znala plavati. Nekateri so rekli, da ji je spodrsnilo, drugi, da jo je nekdo po nesreči porinil. Našli so jo šele naslednji dan. Za seboj je pustila dva majhna otroka, stara osem mesecev in dve leti. Otroci iz prvega zakona so bili že odrasli, doma je ostala le ena od hčera, Cilka. Zapletla se je s svojim očimom. Razmerje je bilo sprva skrito, a v trenutku, ko so videli, da je noseča, so ljudje vedeli, koliko je ura. Kasneje sta se z očimom tudi uradno poročila in imela pet otrok. Na vasi so ju sicer opravljali, a ker so imeli v težkih povojnih časih, ki so bili za kmete zelo kruti, dovolj svojih skrbi, so nanju kmalu pozabili.

Naslednja zgodba, ki jo je Matej zapisal, govori o njegovem stricu, ki je bil zelo vraževeren človek. Nekega dne mu je neka Ciganka v zameno za obilno plačilo ponudila številke, s katerimi bi lahko zadel na lotu. Sicer si jih je zapisal, a ko je izpolnjeval loto listek, si je premislil. 'Ne bo meni Ciganka govorila, kaj naj naredim,' si je rekel. Ne bodi vrag: ko so izžrebali dobitne številke, se je izkazalo, da bi s 'Cigankinimi' zadel največji dobitek.

Ta dogodek ga je zaznamoval bolj, kot bi kdo pričakoval. Ni šlo le za zamujeno priložnost, temveč za občutek, da je pljunil v obraz usodi. Začel je piti. Alkohol je postal način, s katerim je utišal misli, kaj bi bilo, če bi bilo ...

Sčasoma so se pojavile težave tudi z duševnim zdravjem. Govorili so, da se mu meša. Obdobja treznosti so se menjavala z obdobji zmedenosti, jeze in obupa. Družina ga je podpirala, a zaman. Nekega večera, ko je iz gostilne kolovratil proti domu, je padel v jarek. Naslednji dan so ga našli mrtvega.

Ena od Matejevih tet pa se je, nasprotno, z veliko sreče izognila smrti. Morala bi biti na letalu, ki se je razbilo na Korziki. Ker pa se je njen fant bal letenja, je z nemalo jeze in razočaranja privolila, da ostaneta doma. Matej pripoveduje, da je v nedeljo, v času, ko so na televiziji predvajali sezname potnikov z letala, doživela tako hud napad panike, da so morali poklicati zdravnika.

Matejev bratranec se je nekega dne z dekletom peljal po avtocesti proti Celju. Na nekaterih mestih je bila še v delu. Med potjo sta se sprla. Ko sta obstala v koloni pred delovno zaporo, so napetosti dosegle vrhunec. Bratranec je, ne da bi dosti razmišljal, odprl vrata avtomobila in izstopil. Ni pa videl tovornjaka ... Voznik naj bi za volanom zadremal, zato delovne zapore ni opazil in je zapeljal naravnost vanjo. Če bratranec ne bi nagonsko stopil koraka nazaj ali če bi tovornjak zaneslo nekoliko bolj v stran, bi bil izid drugačen. Samo sreči se je lahko zahvalil, da je ostal živ. S tem dekletom se je potem razšel in si našel drugo.

(Se nadaljuje)