Kleklja od otroštva

Mojstrica klekljanja iz Železnikov Marija Koblar, ki ji pravijo Mici, je 16. septembra dopolnila 90 let. Dan prej so jo z »ofiranjem« presenetili vnuki in pravnuki, razveselila pa se je tudi pevcev cerkvenega zbora iz Železnikov. Na rojstni dan se je s sinom in hčerko ter snaho in zetom odpravila v kitajsko restavracijo, nekaj dni kasneje pa jo je čakalo še slavje v širšem družinskem krogu.

Rojena je bila 16. septembra 1936 kot Marija Benedičič. Odraščala je v delavski družini v starem delu Železnikov, Na plavžu. Že pri šestih letih je začela klekljati, česar se je učila od svoje mame in kasneje še v čipkarski šoli. Po končani osnovni šoli je klekljala za živilske karte, s katerimi so kupovali živila, nato pa je delala v tovarni Niko, kasnejši Iskri, kjer je ostala vse do upokojitve.

Pri 24 letih se je poročila z Ladom Koblarjem iz Železnikov, ki je bil po rodu iz Sorice. Po nekaj letih življenja v prostorih Plavčeve hiše, kjer je danes Muzej Železniki, sta se zakonca Koblar, tedaj že s triletno hčerko Boženo, preselila v blok na Racovniku. Družina se je kasneje razširila še s hčerko Barbaro in sinom Štefanom, dva otroka pa sta Koblarjeva žal izgubila: enega zaradi prezgodnjega poroda in drugega po operaciji, ko je bil star nekaj mesecev. Po 30 letih življenja na Racovniku sta se skupaj s sinom lotila gradnje hiše v Dašnici. »Onadva sta še hodila v službo, jaz pa sem bila že tri leta upokojena in sem prekladala zidake. Vedno pravim, da te delo krepi.«

Mici Koblar je praznovala devetdeseti rojstni dan. / Foto: osebni arhiv

Dolgoletna prostovoljka

Kljub drugim obveznostim je Mici klekljanje vseskozi spremljalo, še posebno pa se mu je posvetila po upokojitvi. Sodelovala je v klekljarski sekciji Turističnega društva Železniki, v katerem je opravila mnogo prostovoljnih ur. Vrsto let je v prostorih društva prodajala čipke in spominke ter umetnost klekljanja predstavljala na dogodkih po Sloveniji in tudi izven njenih meja. Sodelovala je v ocenjevalnih komisijah na klekljarskih tekmovanjih, svoje bogato znanje pa prenašala tudi na druge klekljarice. Ustvarila je številne klekljane mojstrovine, nekatere so bile tudi nagrajene, in čipke za oltarne prte. Leta 2022 ji je Občina Železniki podelila priznanje za življenjsko delo prostovoljcev.

Učila tudi v čipkarski šoli

Njena skrita želja je bila, da bi učila v čipkarski šoli v Železnikih, kar se ji je za dve leti tudi uresničilo zaradi porodniške odsotnosti učiteljice klekljanja. »Bila sem že upokojena, a mi je bilo to v veliko veselje, ker vseskozi živim s čipko.« Mici priznava, da je s klekljanjem kar malce zasvojena. Kleklje vihti vsak dan – vsaj uro ali dve. »Mora biti res nekaj izrednega, da ne sedem za punkelj. Imaš različne vzorce in moraš razmišljati, to mi je izziv. Klekljanje je dobro tudi za trening možganov.« Prepričana je, da ji je tudi to pomagalo, da je pri 90 letih tako vitalna. Skrbi za urejenost svojega doma, vsak dan kuha, rada tudi peče. Zadnjih sedem let je vdova; moža je izgubila le nekaj mesecev pred 60. obletnico poroke, zaznamovalo pa jo je tudi slovo od hčere Božene, ki jo je v 53. letu premagala bolezen.

Mici je najbolj ponosna prav na družino. Življenje ji bogati tudi šest vnukov in že 11 pravnukov. In kaj si želi za naprej? »Moja največja želja je, da bi bili otroci srečni.«